Čudoviti dan se je naredil 14.9.2020, na praznik Povišanja Svetega križa, ko smo z veseljem in hvaležnostjo v srcu odpeljali izpred župnišča v Dravogradu povsem novi križ, ki bo nadomestil dosedanji Andrejnikov križ. Tega je povsem dodelal čas, saj je omagal pod težo vremenskih sprememb. Preperel se je zvrnil po gozdnih tleh. Tako je ležal in podrtega je marsikdo opazil, a Rajko Čeh, ki občasno biva v Dravogradu, je novico o razpadanju križa zaupal dravograjskemu župniku Igorju Glasenčniku. Skupaj sta si ga šla ogledati in ga prepeljala v župnišče, z željo, da ga s skrbnimi rokami posameznih mojstrov doseže obnova. Župnik je obvestil lastnika Andrejnikove kmetije, Leona Poberžnika, sicer veterinarja, ki se je strinjal, da ga župnija ali občina obnovi.  Župnik je aktiviral Bertija Pečnika iz zaselka Sv.Boštjan, ki je kot otrok hodil tod mimo v osnovno šolo, je potrdil domnevo, da je križ v tako slabem, preperelem stanju, da ga nima pomena obnavljati. Odločil se je, da po merah starega izdela povsem novega. Rečeno, storjeno in čez kakšen mesec je župnika razveselil z novico, da je uspel izdelati povsem novi križ. Daroval je tudi svoj les zanj. Zaposlil je prijatelja Danila Gorišeka, ki je s svojo umetniško roko restavriral korpus Kristusa ter ga namestil na novi izdelani križ. Tako je križ pristal v garaži župnišča Dravograd in čakal mojstra, ki bo še s pločevino pokril križ. Delo obnove strehe nad križem je opravil upokojeni krovec Pšeničnik iz Libelič. Ker smo sklenili, da leseni spodnji del križa nikakor ne moremo spet postaviti v zemljo, kjer ga bo vlaga načela, kot je predhodnega, je župnik prosil Andreja Salčnika iz Viške ceste, da izdela okovje podstavka. Obljubljeno delo je izvrstno opravil. Tako je zdaj križ čakal na primeren dan, da pride na označeno mesto, ki ga je lastnik Leon Poberžnik določil na robu svojega gozda, pod domačijo, v bližini dosedanjega mesta, kjer je dolga desetletja stal.

Zakaj so Andrejnikov križ v preteklosti sploh postavili?

Odgovor na vprašanje, ki so si ga postavljali mimoidoči tekom let, je bilo znano samo nekaterim. Tako so dedje in babice izpred sto in več let znali povedati, da stoji zaradi delovne nesreče, ki so se nekdaj rade dogajale voznikom furmanom. Le-ti so prevažali les izpod Košenjaka na splav do Drave s konjsko vprego, kar je bilo na neurejenih gozdnih poteh zelo nevarno opravilo. Tako se je mnogim zgodila nesreča. Navadno so na mestu nesreče postavili križ v spomin na nesrečnega furmana, ki se je smrtno ponesrečil. Marsikdaj so nesrečnika kar na mestu nesreče pokopali, nad njim pa postavili križ v spomin in opomin. Tako naj bi bilo tudi z usodo postavitve Andrejnikovega križa.  Točnega podatka seveda ni, je pa gotovo najverjetnejša, saj je prišla izpod pripovedi dedkov in babic okrog davnega leta 1920/30. Bogve. Okoliški otroci, ki so hodili mimo križa v Dravograjsko šolo, so zaradi vseh teh pripovedi svojih dedkov in babic  pravzaprav z velikim strahom stopali mimo križa, ker so bili prepričani, da jih bo strašilo.

V času okupacije druge svetovne vojne in prevlado gestapovcev oziroma nemškega rajha, je za otroke bilo še posebej hudo. Dravograjski gestapovci, ki so bili daleč naokoli poznani po silni brutalnosti in krvoločnosti, so namreč pogosto svoje nasprotnike  partizane, njihove sodelavce in podpornike ter vse druge, ki so se jim zdeli sumljivi, vodili do okoliških gozdov, kjer so si žrtve morale skopati jame in so jih brutalno pobili. Otroci, ki niso vedeli kaj se sploh dogaja, so bili včasih priče, kako so okoliške lisice nosile skozi gozd glave teh nesrečnikov. Ena taka jama pobitih zapornikov je bila v neposredni bližini Andrejnikovega križa, saj so otroci videli, kako so iz, za silo pokrite jame, gledala še oblačila nesrečno pobitih ljudi.

Ob vseh teh grozodejstvih, je Andrejnikov križ postal za otroke, ki so hodili mimo, še bolj strašljiv. S kakšnim šopkom rož in molitvijo pred križem so premagovali strah, ki je bil v njih po pripovedovanju babic in dedkov. Kasneje so izvedeli, da so tod okoli in po širšem predelu Goriškega vrha gestapovci pobijali domačine. Zato tudi osnovna šola v Dravogradu nosi naziv Osnovna šola neznanih talcev.  Tako morda še danes, po tolikih letih, svojci ne vedo, kje ležijo njihovi pobiti sorodniki.

Prazničen dan Povišanja Svetega križa smo izbrali za postavitev in blagoslov. Potrebno je bilo izkopati luknjo, zabetonirati križ, odstraniti nekaj vejevja ter križ še postaviti. Mojstri, ki so ga pomagali obnoviti, so skupaj z župnikom tudi to delo postavitve opravili. Na koncu uspelega dela, pa smo križ še blagoslovili.

Blagoslov povsem novega križa je opravil domači dravograjski župnik Igor, ki je bil pobudnik obnove. Obred blagoslova sta s petjem in branjem božje besede ter prošenj sooblikovali Zofija Mager, tajnica ŽPS župnije Dravograd in Mija Dolinšek, cerkvena pevka in bralka božje besede v župniji.

Vsem se je župnik Igor res iskreno zahvalil.

Tako smo na poseben način letošnji praznik Povišanja Sv.Križa na najlepši možni način proslavili, ga zaključili z dobro malico ter sveto mašo, ki je sledila v farni cerkvi.

Z.M.