Umiriti se in poglobiti svoj odnos do Boga in do bližnjega. To si vsi želimo. In takšna priložnost je bila na četrto postno nedeljo, ko smo se odpravili na drugi postni pohod. Pot smo pričeli na Prevaljah pri Štoparjevem mostu, kjer smo naprej občudovali most, mimo katerega se velikokrat peljemo, pa ga sploh ne opazimo. Koliko stvari včasih v življenju kar prezremo. Kmalu smo dospeli do znamenja križa, kjer smo z molitvijo vstopili v tihoto našega popoldneva. Ko smo nadaljevali pot, smo vsak zase razmišljali o enem telesnem ali duhovnem delu usmiljenja. Lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati… Kako prisotna so v našem življenju, pa včasih kar pozabimo nanje. Vsak dan znova nam je dana priložnost, da jih lahko uresničimo.

Grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati…Kmalu smo dospeli že do drugega znamenja križa. Gospod župnik nas je nagovoril s kratkim razmišljanjem o tem, kaj oziroma kdo je kompas našega življenja.

Pot nas je nato vodila po makadamski cesti proti Šentanelu. Svoje razmišljanje o telesnih in duhovnih delih smo si med seboj podelili. V nas je še naprej odmevalo: nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrtve pokopavati… Ustavili smo se še pri kapelici in razmišljali o tem, da nismo poklicani k temu, da bi sodili druge, ampak da bi odpuščali in bili usmiljeni. Zopet smo nekje v sebi zaslišali: žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi…

Zadnje del poti do cerkve na Šentanelu smo ostali v tihi molitvi. Pogled se nam je lepo razprostiral na okoliške vrhove, Uršljo in Peco, grelo nas je tudi sonce, dežne kaplje pa so nas le na skrivaj opazovale. Tako smo dospeli do srca te lepe, mirne vasice, Šentanela, do cerkve sv. Danijela, kjer smo zmolili vzklike božjega usmiljenja in se po isti poti vrnili do našega izhodišča.

Prijetno utrujeni in hvaležni, da smo lahko prehodili to pot, da smo si vzeli čas in da smo preživeli lep popoldan, skupaj z Njim, smo zaključili naš postni pohod. Veselilo pa nas je tudi to, da dežnikov, ki smo jih skrbno vso pot nosili s seboj, ni bilo potrebno uporabiti. Gospod je res usmiljen in dober.

Katja