Na tretjo postno nedeljo 3. marca smo se v sončnem zimskem popoldnevu skupaj z župnikoma Igorjem in Frančekom dravograjski farani podali na drugi postni pohod v tišini. Pot, ki jo je skrbno pripravil župnik Igor, nas je vodila v okolico Vuzenice, njegove rojstne župnije.

V veselem razpoloženju smo pot začeli pri zdravstvenem dom v Vuzenici in jo nadaljevali po gozdni učni poti  do ruševin Pistrovega gradu in do cerkvice Device Marije na Kamnu.

Pot je bila zasnovana iz duhovnega dela, prijetnega druženja, obujanja spominov na otroška leta, doživljanja prebujajoče se narave in spoznavanju kraja Vuzenice.

Duhovni del je bil sestavljen iz štirih delov, ki smo jih premišljevali med hojo v tišini skozi še vedno zimsko naravo, ki pa je z glasnim ptičjim petjem dajala slutiti na prihajajočo pomlad.

V prvi duhovni vzpodbudi smo premišljevali o molku. Kot vodilo nam je bil stavek iz Markovega evangelija ”Jezus pa je molčal” (prim Mr 14,60-61). Poglobili smo se v molk in razmišljali o molku pri delu, molku pri razmišljanju, molku pri razumevanju, molku v molitvi. Spoznali smo, kako je težko molčati v konkretni življenjski situaciji, ko nekdo kritizira, ko se zdi, da smo tako pametni, ko podučujemo, se kregamo.

Druga duhovna vzpodbuda je bil pogled od zunaj na samega sebe kot osebo, ki v vsakdanjem življenju delujemo na različnih področjih življenja (v službi, v župniji, v družini…). Stopiti iz sebe in usmeriti pogled, tako kot vidijo nas drugi. Spoznanje je morda kdaj boleče, ko se zdi, da nas drugi velikokrat vidijo v napačni luči, napačno sodijo in delajo nehote krivico. Notranja podoba se velikokrat ne ujema s podobo, ki jo vidijo drugi.

Tretja duhovna vzpodbuda je bilo razmišljanje o čakanju, kako se ustaviti v vsakdanu in čakati v določenih življenjskih situacijah. Kako odreagirati? Spoznali smo, da je čakanje sestavni del življenja. Treba se je vsaj za trenutke ustaviti sredi vsakdanjega vrveža.

V četrti duhovni vzpodbudi v cerkvi  Device Marije na Kamnu, nas je župnik  Igor popeljal na razmišljanje o Jezusovi poti, ki je edina pot odrešenja človeka in vodi v življenje.

Vedro razpoloženi smo z župnikom Igorjem podoživeli njegove spomine na brezskrbna otroška leta, ki jih je preživel v okolici Pistrovega gradu, mimo katerega nas je vodila pot.

Med potjo smo si ogledovali Vuzenico, ki smo jo imeli pod sabo kot na dlani. Spoznali smo jo kot kraj v katerem je 6 let deloval Anton Martin Slomšek, spoznali smo jo kot rojstni kraj župnika Igorja in kot kraj v katerem živijo prijetni ljudje.

Med potjo smo se v tihi molitvi spomnili na vse naše mlade in smo jih priporočili Mariji, da bi jo tudi oni spoznali in jo vzeli za svojo mater, tako kot smo jo mi starejši.

Pot nas je kar naenkrat pripeljala do cerkvice Device Marije na Kamnu, ki je poznana kot ena najstarejših romarskih cerkvic, kjer se ob Mariji vsako leto 15. avgusta zbere veliko romarjev.

Marija je bila župniku Igorju že v otroštvu zelo blizu, rad jo je obiskoval in se izročal v njeno varstvo. Zato ni bil slučaj, da je potem kot novomašnik daroval novo mašo prav  v tej cerkvici.

Ob cerkvici nas je še posebej prevzela Slomškova kapelica s čudovito poslikavo Blažeka in Nežice v nedeljski šoli, ki jo je ravno takrat osvetlilo zahajajoče sonce.

Veselega razpoloženja, polni duhovnih vzpodbud, doživete narave in lepot Vuzenice, smo se vračali domov  in v srcu hvaležni Bogu in župniku Igorju, da nas je popeljal na to pot.

zapisala Irma Kladnik