Vsako življenje je nekaj čudovitega in bogatega, pisana paleta premnogih lepih dogodkov, izkušenj in spoznaj, premagovanj in žalosti. V zgodnji jeseni preteklega leta, je nenadoma postala klop v cerkvi, kjer je vsako nedeljo pri sveti maši sedela Ivica, prazna. Vsi smo jo pogrešali in se začeli spraševati, kaj se je zgodilo. Presenetila nas je novica, da jo je tako majhna nezgoda in nesrečen splet okoliščin, pahnila v hudo bolezen, ki ji kljub vedno dobri volji, ni bila kos. Še pred božičnimi prazniki smo se od nje žal morali posloviti.
Draga Ivica, težko smo sprejeli žalostno vest, da se je končala tvoja življenjska pot in da si se za vedno poslovila od svojih najdražjih, sorodnikov, prijateljev in znancev. Vsem si bila dober zgled, kako si se vsako nedeljo veselila svete maše in peš prehodila dolgo pot od doma do cerkve. Pogosto v dežju in snegu, zmeraj nasmejana, dobre volje in pozitivne energije. Vsakemu si rada namenila topel nasmeh in spodbudno besedo. Tvoje prijateljstvo nam je bilo dragoceno darilo, ki si nam ga zapustila ob vsej svoji dobri volji in predanosti veri in petju. Najbolj bomo pogrešali tvoje ubrano ljudsko petje, s katerim si nam obogatila maše, nas povabila k sodelovanju in bila duhovnikom v oporo. Svojo predanost veri in molitvi si izkazovala kot članica Živega rožnega venca, kjer brez tebe prav tako zeva praznina. Svojo ljubezen do Boga in bližnjega si izkazovala na vsakem koraku. Želela si razveseljevati, ker si imela veselje v sebi. Ljudje smo te preprosto imeli radi, zato se nas je tvoje slovo še posebej dotaknilo. Na praznik Svetih treh kraljev smo se zbrali ob spominski maši in ti še zadnjič zapeli v slovo. Solze so spolzele po licu vseh zbranih, ko je ob koncu maše zadonela pesem “Angelček varuh moj, varuj me ti nocoj. Ti boš pri meni spal, ti me boš varoval, jaz pa bom sanjala tiho kraj te.” Mirne sanje v večnosti ti želimo, draga Ivica. Spomin nate bo živel v naših srcih, molitev nas bo združevala, pesem pa lajšala žalost.
Hvala ti za vse in slava tvojemu spominu!
Jelka Onuk
