V mislih imam seveda knjige za najmlajše. Rdeče kapice, Pepelke, Grimmove in Andersenove pravljice… Pri nas jih kar naprej prebiramo, enkrat, dvakrat, desetkrat… Potem pridejo radijske igrice in otroci se, preden začnejo sami prebirati, v vmesnem času zabavajo s poslušanjem.
Ampak hotel sem pravzaprav povedati nekaj o prevodih del za otroke, kjer so cenzorji dosledno popravljali originale in jih nadomeščali z ustreznejšimi dikcijami. Kako se človek začudi, ko ugotovi, da je Pepelka pravzaprav pobožno mlado dekle. Za to sem si sposodil nekaj citatov iz intervjuja z dr. Nike Kocjančič Pokorn, s katero smo pred leti celo nekaj skupaj vandrali po svetu… Zapisal jih je kolega Tino Mamić:
“Rdeča kapica je popravljana le v enem kratkem odlomku, ko se obrne na Boga, preden vstopi v babičino hišo. Bolj zanimivi so posegi pri Pepelki. Pepelkina mama namreč na smrtni postelji priporoči Pepelko Bogu in jo prosi, naj ostane pobožna deklica. Pepelka jo uboga in vsak dan na njenem grobu moli. V naših povojnih prevodih, predvsem v najbolj razširjenem Albrehtovem, mama prosi Pepelko, naj ostane pridna in dobra, Pepelka pa po njeni smrti na njenem grobu zgolj joče. Prevodi Grimmovih pravljic so bili predelani in cenzurirani v celotnem jugoslovanskem območju, vendar se zdi, da smo pri ‘čiščenju’ teh zgodb prednjačili prav Slovenci. Najzanimivejši je na primer prevod Pepelke iz leta 1984, ko je prevajalec Boga zamenjal z drevesom, tako da umirajoča mati Pepelki položi na srce naslednje besede: ‘Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo, samo vedno ostani poštena in dobra.’”
Tudi znana Heidi je popravljena:
»Heidi je gotovo najbolj spretno predelan prevod od vseh, ki sem jih pregledala – in pregledala sem jih več kot 200. V vseh jugoslovanskih prevodih (prvi je nastal v Srbiji v petdesetih letih) prihaja do podobnih premikov: pastor je povsod zamenjan z učiteljem, himne Bogu pa s pesmimi soncu in podobno. Iz dela, ki je bilo izvorno pisano kot spodbuda opismenjevanju in verskemu pouku, smo dobili popolnoma drugačno delo, ki pa je v skladu s socialističnimi načeli poudarjalo skromnost, pomembnost izobrazbe in dobrote do ponižanih in razžaljenih. Morda nam prav ti prevodi kažejo, da se je ravno na nivoju te osnovne moralne drže socializem ujel s krščanskim moralnim naukom in so zato prevajalci tako pogosto segali ravno po besedilih, ki so bila izvorno krščanska po naravi.«
In še beseda o Piki Nogavički:
“Naj se vrnem k pravljicam. V Piki Nogavički je poglavje o pobožični zabavi, ki so jo naši prevedli v ponovoletno zabavo. Božično drevesce je zamenjano z novoletnim, zaplete pa se, ker je opica gospod Ficko v izvirniku preoblečena v božičnega angela. Novoletnega angela pa nimamo. To, kar vi navajate, bi v prevodoslovju uvrstili v kategorijo ‘kulturne nadomestitve’. Prevajalci so predvidevali, da v slovenskem okolju vedno označujemo okrašeno drevesce v decembru z izrazom ‘novoletna jelka’. Vprašanje pa je, če je to res.”
In še tole:
“Več kot polovica osnovnošolskih učbenikov (še vedno) navaja odlomke iz cenzuriranih prevodov.”
Vir: blog Jože Bartolj