Vsako leto znova me preseneti Jezusov rodovnik v Matejevem evangeliju, ki ga beremo na god Lazarja, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Dolgo mi rodovnik ni govoril. Najraje bi ga kar preskočila. Pred nekaj leti …

pa me je začel presenečati s svojo sporočilnostjo in mi odkrivati skrivnosti, ki so mi bile prej zakrite.

Presenetil me je z osebami, ki so v njem omenjene – osebami, ki so bile na slabem glasu: Rahaba, prešuštnica, Ruta iz rodu Moabcev, Salamon, Davidov sin, ki ga je imel z Urijevo vdovo … Toliko greha umora in prešuštva vsebuje ta rodovnik. Kaj mi to pove? Razumem, da smo vsi, naj imamo tako ali drugačno zgodovino (rodovnik), poklicani k odrešenjskemu načrtu in da je bil Jezus poslan za vsakogar izmed nas. To dejstvo mi pomaga sprejeti moje lastne slabosti in drugačnost drugih.

Najbolj pa me pri vseh teh imenih preseneča dejstvo, da se rodovnik konča z Jožefom, ki ni imel,  gledano »po človeško«, z njim nič skupnega. Zdaj razumem, da je le po človeško temu tako. Ni pa tako po Božje – po Očetovo. On, ki nas je ustvaril, je za nas na ta svet poslal svojega edinorojenega Sina. Vedel je, da v tem svetu otrok ne more dobro odraščati brez očeta. Zato je celo svojemu Sinu preskrbel dobrega in pravega očeta. In prav zaradi tega lahko razumem, da je Jožef celo po rodovniku predstavljen kot Jezusov pravi Oče. Njega, Jožefa, je nebeški Oče, Stvarnik, svojemu Sinu postavil za varuha in vodnika – torej za tistega, ki ima hrbtenico, ob katerem otrok lahko zraste in dozori v odgovorno osebo, ki je sposobna izpolniti svoje poslanstvo.

Zakaj me to tako zelo nagovarja? Ker živim z človekom, ki je izkusil »Jožefovo« varstvo v svojem življenju in zrasel v človeka, ki lahko v polnosti živi svoje poslanstvo. Verjamem, da ima pri tem veliko zaslug sveti Jožef, njegov varuh, vodnik in »krušni oče«. Zato molim za vse otroke, ki so živeli in živijo brez očeta, takih pa je v našem svetu vedno več, da ne bi trpeli posledic odsotnosti moškega lika v svojem življenju, da bi na priprošnjo sv. Jožefa prejeli vse Božje blagoslove, da bi njihov krušni oče, sv. Jožef, zapolnil vse njihove »očetovske« praznine, saj je bil prav zanje izbran, poklican in poslan. Vse to pa lahko vsi mi izkusimo le po veri in vztrajni priprošnji k namestniku očeta na tem svetu, sv. Jožefu. Hvala ti, dobri Oče, da si v svoji ljubezni do nas, tvojih otrok, zares vse predvidel.

Današnji priprošnjik, sveti Lazar, pa naj nam vsem izprosi potrebnih milosti, da bi mogli vstajati iz grobov zakopanih upov, neuresničenih hrepenenj in pričakovanj. Vse to je zopet mogoče le zaradi Jezusa in njegove zmage nad smrtjo – zaradi popolne izpolnitve poslanstva, ki ga je mogel v polnosti uresničiti tudi zaradi Jožefove vloge v Njegovem življenju. Kmalu bomo praznovali Jezusovo rojstvo. Ko bomo gledali dojenčka v jaslicah, pomislimo tudi na budno in skrbno oko sv. Jožefa in se skrijmo pod plašč priprošenj naše in Jezusove Matere Marije.

Vilma Sitar (www.diz.si)