Po nakupovalnih središčih sodeč „božično vzdušje“ traja vsaj dva meseca in pol. Prve božične ponudbe se v trgovinah pojavijo v začetku novembra, do poprazničnih razprodaj pride v sredini januarja. Božič je postal nekakšna kapitalistična in potrošniška velika noč, prvi med največjimi prazniki.

Božič – praznik št. 1! In kaj je skrivnost njegovega „uspeha“? Kako se je zgodilo, da sta kapital in duh potrošništva za svoj praznik prevzela ravno božič? Če jima je to uspelo, je to zato, ker sta si znala prirediti in podrediti najgloblje poudarke klasičnega krščanskega božiča. Ti so še vedno trije: 1. rojstvo; 2. zmaga luči; 3. darilo.

Krščanski božič je in ostaja praznik Jezusovega rojstva. 25. december kot praznik Jezusovega rojstva se je redno začel praznovati šele po letu 400, vendar datum 25. december krščanski avtorji omenjajo že po letu 250. Kmalu je božič postal drugi najpomembnejši krščanski praznik, kar je še danes. Praznovanje rojstva samo po sebi obrne pozornost na otroke in s tem na družino. Božič se je zato začel vse bolj praznovati kot družinski praznik.

Drugi korak. Božič se praznuje blizu zimskega sončevega obrata (21. december, včasih dan kasneje). Sonce začne spet dobivati na moči, dnevi se začnejo daljšati. Že predkrščanska doba je tako ali drugače praznovala ta naravni dogodek in mu dajala duhovni pomen, v smislu: luč premaguje temo, dobro premaguje zlo, življenje premaguje smrt. Luč torej kot prasimbol vsega dobrega.

Sledi tretji korak. Tako rojstvo otroka kot rast sonca in daljšanje dneva so ljudje vedno doživljali kot nekaj, kar jim je bilo podarjeno. V trenutkih, ki se počutiš obdarovanega, tudi sam obdaruješ druge. Od tod velik poudarek na darilih. Noben drug praznik ni tako naravnan na darila kot božič.

Kapital in duh potrošništva nista storila nič drugega kot to, da sta se navezala na troje duhovno globokih božičnih vsebin: rojstvo, luč, darilo. Samo po sebi to še ne bi bil problem, če se kapital in potrošniški duh pri tem ne bi obnašala kot slon v trgovini s porcelanom. Trojček rojstvo-luč–darilo je danes v nevarnosti, da se popolnoma zmaliči in izgubi, saj je vse podrejeno logiki zunanjih dražljajev, omamnega veseljačenja, predvsem pa nebrzdane potrošnje in dobička.

Če hočemo praznovati božič v njegovih globokih vsebinah, se moramo znati zoperstaviti divjemu potrošništvu. Treba si je enostavno naredi red v glavi in se odločiti za bolj zmerno in vsebinsko držo.

Ne, ne bomo si prepovedovali obisk trgov in božičnih nakupov, bomo pa jih omejili in bolj načrtno speljali. Na primer: nikakor ne smemo dovoliti, da bi na sam sveti večer (24. december) „noreli“ po trgovinah, kar se mnogim rado zgodi. Nakupe bomo opravili prej, na sveti večer bomo s svojimi doma. Naslednja poteza bo omejevanje nakupov, zlasti hrane in pijače. Mnogo božične hrane se na koncu kotali po mizah sem ter tja, dokler na konča v košu. Tudi pri darilih bodimo bolj domiselni in pozorni. Naredimo kakšno darilo s svojimi rokami! Kdaj smo to storili zadnjič?

Predvsem pa vsebina. Da se božični prazniki ne izjalovijo v kapitalistično veliko noč, je potrebno vztrajati pri njihovi pristni vsebini. Obujanje starih božičnih običajev je preprosta pot, da obnovimo vsebino praznika.

Kdor je krščanske vere, mu pri obnavljanju vsebine ne bo težko. Vsebina božiča – kot že ime pove – je rojstvo „malega“ Boga. To je tolikšna vsebina, da je ne bo mogel nikoli izčrpati. Kdor ni krščanske vere, še vedno lahko praznuje božič na vsebinski način. Trojček rojstvo-luč-darilo ima duhovni pomen za vsakogar. Družina je vsakomur svetinja, svetinje pa kličejo k praznovanju. Vztrajanje pri vsebini bodi naša varovalka pa tudi naš upor proti božični potrošniški mrzlici in proti zmaličenju samega praznika.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno decembra 2017 v Ogledalu, glasilu občine Vojnik.