Mnogi, tudi pomembne televizijske postaje v teh dneh odštevajo! Ja, odštevajo … Ha, ste morda pomislili na odštevanje dni do božiča? Ne. Odštevajo dni, ki nam menda ostajajo do konca sveta, odštevajo ure do kozmične teme, ki bo, po ne vem kakšnih in čigavih predvidevanjih, menda naslonjenih na koledarsko modrost starodavnih Majev, v temeljih zamajala svet in nam dala vetra …

O odstotkih mrtve svetovne populacije ne bom. Res ne bi rad sejal strahu, dvomov in vprašanj. Raje se vprašam komu koristi že 3. konec sveta letos, 16. od leta 2000 in 57. od leta 1970. Kako? Od kod mi te številke, me sprašujete? Nimam pojma. Pišem pač, predvidevam … Bojim se, da so dejstva, ujeta v napovedi konca in teme, prav toliko osnovana na resnici, kot moja statistika njihovega napovedovanja koncev. Ne gre jim verjeti! Upam … Pišuka, nekaj dvoma pa jim je vseeno uspelo vsejati vame. Kaj pa, če … Ah, ne!

Veste, so pa tudi mnogi, ki se omenjenim strahovom ne smejijo. Ne zamahnejo z roko, češ, kaj bi tisto … Ne. Pomislijo, da je pred človeštvom gotovo res nekaj hudega, če samo po sebi počne tako zlobne stvari. Gotovo čakamo na katarzo, očiščenje, ki bo prineslo bolj zdrave temelje. Mislim na družine v Siriji, ki so v teh sodobnih časih deležne nerazumnega nasilja, slovesa v solzah, glasnih vprašanj: Zakaj? Mislim na dekleta v Afganistanu, ki jim je mina vzela življenja. Mislim na starše osnovnošolcev, ki so v solzah čakali svoje otroke pred osnovno šolo v Ameriki in prosili Boga, da bi njihova glavica prišla skozi vhodna vrata. Pa je ni bilo …

Ne morem si predstavljati groze staršev nedolžnih otrok, ki so padli pod streli mladega napadalca. Nepredstavljive so misli strelčevega očeta. Koliko vprašanj, koliko krikov, ki ne bodo nikoli dobili svojega odgovora. Verjamem, da vseh omenjenih ne skrbi kaj se bo zgodilo v petek, 21. decembra, ob sedmih zjutraj. Občutek imajo, da je tema nastopila že nekaj dni prej.

Kako nerazumljiva se nam zdi ameriška obsedenost z orožjem. Ne razumemo njihovih zakonov, ki posredno dovoljujejo črne srede, kot je bila minula. Ko prebiram odmeve na spletnih forumih, z grozo spoznavam kako malo empatije premoremo Slovenci. Berem koliko mržnje je v anonimnih piscih, ki ameriškemu narodu (zaradi njegove agresije v svetu) prav privoščijo dogodke, kot je bil pokol v sredo. Neverjetno! Ob takih zapisih me je sram. Pa bi pisci morali le pomisliti, kako bi se sami počutili v koži prizadetih. Nič več, in vzelo bi jim voljo po privoščljivosti.

Še več vprašanj se mi vedno znova poraja ob podobnih grozljivih dogodkih. Denimo: kdaj bomo pri nas dočakali, da bodo voditelji države ob sožalju izrekli: “Molimo za žrtve … Bog naj jim nakloni miren počitek … Bog blagoslovi žalujoče …” Verjetno ne prav kmalu. Bog si pri nas v javnosti ne zasluži velike začetnice, kaj šele omembe z vrhov.

Skrbi me tudi, da se nam je pred leti zdelo, da v Združenih državah Amerike domuje ogromno stvari, ki pri nas nikdar ne bodo imele domovinske pravice, zdaj pa smo se nanje že skoraj navadili. Denimo, bančni ropi z orožjem, nasilje zamaskiranih mladeničev, ki grozijo s pištolo in oropajo pošto … Tudi iskanje proceduralnih napak, ki oproščajo kriminalce, smo videli le v ameriških nadaljevankah. Zdaj pa je vse omenjeno naša stvarnost. Koliko let smo potrebovali za to? Čez koliko let lahko pričakujemo mladostnika, ki bo oborožen vstopil v ljubljansko osnovno šolo in … Ne upam niti končati, me pa skrbi …

Želim si, da bi se trend prenašanja slabega iz ZDA ustavil. Prej ali slej. Je želja dovolj? Lahko naredimo kaj sami in danes? Za začetek morda skušajmo gojiti sočutje do tistih, ki jih podobna groza doleti. Kjerkoli. Za začetek bo morda dovolj.

In, ko se bo svet po 21. decembru vrtel naprej, nam bo ponujal dovolj priložnosti za spremembo na bolje. Trdno verjamem! Pa ne mislim na spremembe, ki jih aktivisti pričakujejo od petkovih demonstracij. Ko sem ravno pri njih, pa spet odmev s socialnih omrežij. Na vabilo k vstaji, z geslom „Bodi proti“, je uporabnica odgovorila: “Zakaj moram biti vedno proti? Ponudite mi, prosim, boljšo alternativo, da bom lahko končno za!”

Joj, kako napet je naš vsakdan, kajne? Upam, da vam, ob omenjenem nemiru, uspeva pripravljati srce na Gospodov prihod. Odrinite skrbi, pozabite gnev, ki ga v našo misel vlivajo medijski in drugačni negativci in vzemite devetdnevnico zares. Novorojeni bo v srcu potreboval prostor za jasli. Prihaja, in, ubožec, verjetno ne ve, da se bo rodil v konec sveta, da ga bo objela kozmična tema. Sicer pa: morda je tega že vajen. Teme in hladu med ljudmi. Še imamo čas: naj bo letos drugače!