Praznovanje lepe nedelje pri cerkvi sv.Boštjana nas je danes na god sv. Roka povezalo. Prišli smo k sveti maši, ki jo je daroval Marjan Banič, duhovni pomočnik v PZŽD. Procesijo pa je sooblikoval župnik moderator Igor Glasenčnik. Sv. Rok je priljubljen priprošnjik za zdravje in so se tudi v preteklosti silno radi njemu priporočali. V tej podružnični cerkvi pa ima celo svoj oltar.
Legendarno poročilo o Sv. Roku je 15. stoletja in poroča, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Starši so si ga izprosili od Boga, a še ne dvajset let star jih je izgubil. Tedaj je Rok prodal večino svojih posesti, izkupiček razdelil revežem in se odpravil na božjo pot v Rim. Po Italiji je takrat razsajala kuga. Zato je pretrgal romanje in začel streči bolnikom. Ko je končno le prišel v Rim, je tam stregel kužnim bolnikom in jih veliko čudežno ozdravil. Nazaj grede se je v Piacenzi sam nalezel kuge. Da bi v bolnišnici ne bil nikomur v nadlego, se je zavlekel v zapuščeno kolibo. Tjakaj mu je nosil kruh pes iz sosednjega gradu. Graščak je opazil, kako je vzel pes z mize kruh in izginil z njim. Nekoč je stopil za živaljo in našel Roka v razpadli koči v velikem trpljenju in zapuščenosti. Vzel ga je k sebi in zanj skrbel. Ko je Bog Roku vrnil zdravje, se je romar napotil domov.
Bolezen ga je bila tako spremenila, da ga še lastni stric ni spoznal. Meščani so ga vrgli v temnico – bila je vojna in so imeli molčečega tujca za ogleduha. Svetnik se ni hotel izgovarjati in zagovarjati, pa tudi sam si je nalagal prostovoljno pokoro. Po petih letih se je na današnji dan ječa razsvetlila: vanjo je stopil sam Jezus in povabil romarja k sebi v nebesa. Kakor je Rokov življenjepis zgodovinsko nezanesljiv, tako je zgodovinsko izpričana moč njegove priprošnje ob kužnih boleznih.
Tudi na Slovenskem že od davna častimo sv. Roka kot velikega priprošnjika zoper kugo, ki je v naših deželah pogosto razsajala. Kuga današnjega časa je gotovo brezvernost ali verska mlačnost. In ravno tega naj bi nas varoval sv.Rok tudi danes.
