Ivan Cankar piše v svojem delu Podobe iz sanj, kako je prišla k njemu smrt in mu rekla, naj pove zadnje besede. Cankar je odgovoril: »Mati, domovina, Bog!« Zdi se, da Cankarju Biblija ni bila knjiga, zapečatena s sedmimi pečati.
Recimo, da bi k tebi, ki to bereš, prišla božja poslanka. Brez napovedi, brez trkanja, kakor pač ima navado. Vprašala bi te: »Brat, kje je tvoje Sveto pismo!« Odgovori bi bili zelo različni.

Prvi (najslabši) odgovor bi bil: »Moje Sveto pismo je še zmeraj v knjigarni. Nisem utegnil kupiti ga (ker moram prej kupiti druge reči).«

Drugi odgovor: »Moje Sveto pismo je, le poglejte, tu na polici med drugimi knjigami. Je oprav takšno, kakor da je danes prišlo iz tiskarne!« (Iz Dnevnika, ki ga je pisala »Biblija«: Danes, dne … so me kupili, ker da se za izobražence ne spodobi imeti praznih knjižnih polic. Tam mora biti beletristika in seveda tudi Biblija… Danes, pred božičnimi prazniki,  dne … me je služkinja vzela s police, pobrisala z mene prah in me postavila nazaj na polico… Danes, dne … me je šolarček vzel v roke. Slišal je namreč, da so v Bibliji lepe slike. Ker jih ni našel, me je razočaran pustil na mizi.  Dekla je prišla pospravljat in me je vrnila na moje mesto … Danes, dne … še zmeraj samevam na polici, dokler se  spet na meni ne nabere dovolj prahu…).

Tretji odgovor: Moje Sveto pismo pravzaprav ni »moje«. Ko je umrla soseda, vdova brez otrok, so hoteli Sveto pismo, staro obrabljeno izdajo Britanske družbe iz 19. stoletja,  prodati kot star papir za v tovarno. Pa sem jih prosil, naj mi ga dajo…

Četrti odgovor: Moje Sveto pismo mi je pri srcu le toliko, kolikor je leposlovna knjiga. Iščem in si izpisujem »cvetke« iz Prerokov, Psalmov, Visoke pesmi, Pregovorov, … iz Jezusovih prilik in Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom 13 (Pavlova visoka pesem ljubezni).

Peti odgovor: Moje Sveto pismo. Preučujem ga samo znanstveno. Uporabljam vsemogoče komentarje, da bi me imeli za znanstvenika. Berem ga celo v grščini in latinščini.

Šesti odgovor: Moje Sveto pismo. Nenehno mi je pri roki. Je velik   pripomoček prave molitve. Zares, Sveto pismo je hrana duše, čisti neusahljivi studenec življenja, kot to poudarja dogmatična konstitucija o Božjem razodetju.

Zadnji odgovor: Moje Sveto pismo ni samo v tvarni obliki, je predvsem v srcu. Trudim se, da bi vsaj  malo  veljale zame besede svetega Hieronima, naslovljene Napocianu: »Lectione assidua et meditatione diuturna pectus suum bibliothecam fecerat Christi« (z nenehnim branjem Svetega pisma in z vsakdanjim premišljevanjem je svoje prsi naredil za Kristusovo knjižnico).

Kateri od teh odgovorov bi bil najbližji mojemu in tvojemu odgovoru?

škof dr. Jožef  Smej