Molitveni dan za duhovne poklice pri Mariji na Ptujski gori – 8. 9.2018

Na praznik Marijinega rojstva, v soboto 8. septembra, smo iz naše Pastoralne zveze Dravograd molivci za duhovne poklice (21 odraslih in trije ministranti: Filip, Zala in Jakob Jeseničnik) poromali, skupaj z molivci iz dravske doline (43: iz Vuzenice, Mute, Radelj, Vuhreda, Remšnika in Kaple z župnikom Jožetom Motalnom, ki je bil naš duhovni vodja na avtobusu ), k Mariji na Ptujsko goro, kjer smo skupaj z molivci celotne mariborske nadškofije obhajali molitveni dan za duhovne poklice pod geslom  » Prižigaj luč vere.«  

Že v jutranji molitvi in duhovni pripravi na avtobusu smo se izročili Mariji v priprošnji, da nas sprejme kot dar za svoj rojstni dan.

Pod Marijinim plaščem smo se pred izpostavljenim Najsvetejšim zbrali pri molitveni uri za duhovne poklice, kjer smo slavili in častili Boga, se mu zahvalili za Njegovo učlovečenje in odrešenje, molili za duhovnike in ga prosili za nove duhovne poklice. V litanijah Matere Božje smo potrdili svoje zaupanje vanjo in v njeno priprošnjo pri Jezusu za nove duhovne poklice.

Ministranti in pevci otroškega zbora so imeli posebno veselo druženje pred sv. mašo.

Pod Marijinim plaščem, v zaupanje v njeno nežno materinsko ljubezen in pod Božjim usmiljenjem, so številni verniki opravili zakrament sv. spovedi.

Nadvse slovesno praznično  sv. mašo v napolnjeni cerkvi z verniki, je daroval nadškof A.Cvikl v somaševanju velikega števila duhovnikov, ministrantov, ob sodelovanju laikov, otroškega in odraslega pevskega zbora. Med sv. mašo je bila posebna slovesnost sprejema 8 diakonskih pripravnikov, ki jih je nadškof sprejel v pripravništvo v diakonsko službo (8 – poročenih vernih mož, ki so se na povabilo sv. Cerkve odzvali, se izobraževali, da bodo poleg svojega poslanstva v družini, se dali na razpolago v službi Cerkve).

Nadškof A. Cvikl je v nagovoru najprej predstavil praznik Marijinega rojstva in njegov pomen za naše odrešenje. Rojstvo Device Marije je znamenje, da je Bog uslišal prošnje človeštva po odrešenju in je, kot prvi korak tega odrešenja pripravil mater Božjega Sina, ki pa bo tudi naša Mati. Marijino rojstvo nam razodeva, da se Bog sklanja k vsakemu od nas. V času, ko nas vedno bolj zajema verska brezbrižnost, ko je vedno več nevere, ko ljudje na veliko opuščajo življenje po zakramentih, še posebej zakrament sv. spovedi in sv. maše, nam Marija kliče: Ne bodite zagledani samo v ta svet v nekaj desetletjih, ki jih človek preživi na zemlji, ne jemljite svojega življenja samo, kot uživanje in hlastaje po imeti. Vse to na koncu, namesto, da bi človeka osrečevalo, ga pusti razočaranega in obupanega. Zanimivo, da naši mediji to skrbno prikrivajo in o tem nič ne govorijo, da ne bi potrkali na vest, ki se oglaša v nas, tej je potrebno le prisluhniti. Ni vseeno, kako živimo. Nismo ustvarjeni za životarjenje, ustvarjeni smo za življenje in za srečo. Pot do tega življenja in sreče pa nas pelje preko vere in zaupanja v Boga. Naš problem je, da je naša vera velikokrat krhka, vezana morda samo na neko tradicijo, manjka pa nam osebnega izkustva, bližine in doživetja lepote in veličine Boga.

V pomenu gesla: Prižigaj luč vere!  je nadškof nagovoril duhovnike in vse posvečene, starše in stare starše, ministrante in ministrante, molivke in molivce in poudaril, da za pomanjkanje duhovnih poklicev ne smemo iskati samo v zunanjih vzrokih in obupavati, ampak moramo vsak na svojem področju življenja  z veseljem in hvaležnostjo pričati z vero kako osebno doživljamo, da nas Gospod spremlja in daje moč tudi v težkih trenutkih. Zahvalil se je vsem molivkam in molivcem za molitev, ki tudi krepi in dviga duhovnike in pomaga, da vztrajajo. Zato je spodbudil vse k vztrajanju in poživitvi v molitvi za duhovne poklice v prepričanju, da bo molitev tudi obrodila svoj sad v novih duhovnih poklicih.

Tako smo bili ta dan skupaj pod Marijinim plaščem v slovesnem praznovanju njenega rojstnega dne, v katerem smo doživeli, da je Bog dober in usmiljen in nam zato daje Nebeško Mater Marijo, da je naša sopotnica in vodnica, kot tista, ki nas razume in nas posluša. Hkrati pa je tista, ki naš pogled dviga kvišku, k Bogu, ki ostaja naša trdnost in naše upanje, da bo po naših vztrajnih molitvah in prošnjah Božja previdnost poklicala v Božji vinograd, dekleta in fante, ki v sebi čutijo Božji klic, da bi temu klicu prisluhnili in odgovorili nanj z velikodušnostjo in hvaležnostjo.

V lepem, toplem popoldnevu, pomirjeni in opogumljeni v srcu smo se  vračali vsak v svojo župnijsko občestvo, da bi skupaj v  vztrajni molitvi prižigali luč vere.                   I.K.