Sredin dan 3. junija 2015 smo duhovniki dekanije Dravograd-Mežiška dolina preživeli na skupnem spoznavanju Laškega in okolice. Najprej smo se ustavili v nadžupniji Laško, si ogledali starodavno cerkev in ob razlagi domačega župnika in dekana Roka Metličarja spoznali utrip župnije. Ob obisku Laškega in okolice smo morali obiskati tudi Hudo jamo, oziroma njen vhod. Stali in molili smo pred vhodom, kjer je vrsto let enajst pregrad pred svetom skrivalo stotine trupel moških in žensk, ki so jih takoj po vojni pobili v izvensodnih pobojih. Zmetani so bili v globok jašek in naloženi v osmih plasteh v rovu. Koliko natančno jih je, se še danes ne ve. Kraj žalostnega spomina na nedavno preteklost. Z grenkim priokusom smo nadaljevali pot do kmetije, kjer je odraščal mežiški župnik Jože. Tu smo se okrepčali s okusnim domačim kosilom, nato postali ob njihovi domači kapelici, ter se preko Vrha nad Laškim podali v dolino Gračnice v Jurklošter. Popoldan pa ogled muzeja Antona Aškerca in še kaj…Kaj zapisati ob odkrivanju zgodovine Jurkloštra, ki smo si ga ogledali? Kartuzijanski samostan je svoj čas bil res nekaj posebnega. Jurklošter je leta 1172 ustanovil krški škof Henrik, kar je prineslo naselitev francoskih in italijanski menihov v tej dolini Gračnice. Nasledniki krške škofije kartuzijanskemu redu niso bili naklonjeni, zato je bil samostan ob koncu 12. stoletja prvič opuščen. Ponovno ga je leta 1208 oživel štajerski vojvoda Leopold VI. Babenberški, ki je omogočil gradnjo cerkve sv. Mavricija. To je edina kartuzijanska cerkev, ki ni posvečena Sv. Janezu Krstniku, ampak Sv. Mavriciju. Samostan so denarno zelo podpirali Celjski grofje, saj so mu podelili sodno imuniteto in nova posestva. Prav iz obdobja Celjskih grofov je znana zelo simpatična zgodba o Frideriku Celjskem in Veroniki Deseniški, ki govori o prepovedani ljubezni, skrivanju za samostanskimi zidovi in tragični smrti Veronike Deseniške. Samostan so razdejali tudi Turki, v času kmečkih uporov pa so ga izropali. Kasneje so ga prevzeli jezuiti, ki so v njem živeli do njihove razpustitve leta 1773. Danes ga Zavod Odon Jurklošter spet oživlja in po bivanju patra Karla Gržana pridobiva na ugledu in obisku turistov in gostov. Pater Gržan je v okolici odkril tudi megalitsko svetišče in ob tem odkritju izdal knjigo V znamenju Oriona.
Po obisku te doline Gračnice smo se podali še na domačijo slovenskega pisatelja Antona Aškerca v Senožeče nad Rimskimi Toplicami, kjer je danes urejen muzej Antona Aškerca. V hiši je lepo urejena spominska soba, črna kuhinja. V tej hiši svojih staršev je Aškerc preživel otroštvo, zlasti čas do 1868, ko mu je umrla mati, zato je bila zanj kot rojstna hiša. Slovensko osnovno šolo je obiskoval v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah 1865–68. Gimnazijo pa Celju. Kasneje je študiral teologijo v bogoslovju v Mariboru; posvečen je bil že konec 3. letnika 1880. Za duhovništvo se je odločil po realni presoji gmotnih možnosti in na željo domačih, zlasti tete Agate (Ajtke) Aškerc, ki mu je delno nadomeščala pokojno mater. Bil je kaplan v različnih krajih: 1881–83 v Podsredi, 1883–89 v Šmarju pri Jelšah, 1889–91 v Juršincih, 1891–92 v Vitanju, 1892 v Šmarjeti (pri Rimskih Toplicah; tu ga je obiskal pesnik Simon Gregorčič; in obstoja slika, ko sta se skupaj fotografirala. Gregorčič mehka pesniška dušca, Aškerc pa trdi kleni sin kmetov. Veliko del je zapustil slovenskemu slovstvu, pesništvu ipd..
Nad pisalno mizo si je Anton Aškerc zapisal geslo v imenu katerega je ustvarjal in živel. To geslo je: V imenu naroda, pravice, resnice in svobodne misli; v imenu vseh zatirancev, preganjalcev in trpinov; v imenu vseobčega napredka človeškega.
Bogu hvala za prijetno druženje in lepo preživeti skupni dan. Redki so taki dnevi,a za graditev naše duhovniške skupnosti nujni.
zapisal I.G.
