Najprej: vzemimo jo kot počitek in ne kot dodatno opravilo.

• Ponavljane besede so tudi Božja beseda in delujejo same po sebi. Ne obremenjujmo se s tem, da nismo vedno zbrani. Srce, telo ponavlja, misli pa krožijo in to ni nič narobe. Zbranost in umirjenost prideta sčasoma.
• Začnimo s ponavljanjem besed, tudi če je nemir v nas ali okoli nas, tudi če v na primer mladi družini otroci ne sledijo takoj. Rožni venec ustvarja skrivnostno notranjo ponižno moč in navzočnost, ki se sčasoma dotakne vsakega srca.
• Ostanimo preprosti. Ni pomembno, kako na zunaj delujemo, s kakšnim glasom molimo. Pomembno je, da med molitvijo nismo pozorni nase, temveč odprti do drugega. To pomeni moliti s srcem.
• Tudi če ne povemo posebnega namena, molitev deluje. Bog jo vedno »uporabi« za svoje namene. Je pa dobro, zlasti pri molitvi z otroki, da prej dodamo kakšne namene, za koga molimo.
• Ne zavlačujmo. Pomembno je, da preprosto in hitro začnemo, brez razpravljanja, po molitvi pa ne zadržujemo drugih, ki imajo svoje opravke. Razvlečena molitev in dodatki zlasti mlajše lahko odbijajo.
• Skrivnost lahko napovemo samo na začetku desetke, lahko pri vsaki zdravamariji. Oboje je pravilno.
• Bolj kot sledenje besedam v mislih je pomembno, da drug drugega slišimo, se prilagodimo in molimo drug z drugim. Pretirana počasnost in hitenje nista dobra.
• Ko smo v avtu, pri delu, v čakalni vrsti … lahko molimo rožni venec »brez reda« tako, da samo ponavljamo v mislih ali polglasno Zdrava Marija … Taka molitev med naporom dneva obrodi velike sadove.

Po dnevih molimo: veseli del v ponedeljek in soboto, svetli v četrtek, žalostni v torek in petek, častitljivi v sredo in nedeljo. Lahko izberemo tudi drugače, zlasti v svetih časih.