Danes zjutraj je papež Frančišek daroval sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Bogoslužja se je udeležilo nekaj članov vatikanske žandarmerije. V kratki homiliji je spregovoril o današnjem evangeliju, ki nam govori o srečanju med vstalim Kristusom in Marijo Magdaleno. Papež je dejal, da je Marija tista grešnica, ki je Jezusu mazilila noge in jih obrisala s svojimi lasmi.

Je zlorabljena ženska in tudi prezirana s strani tistih, ki so se imeli za pravične. Je prav tako ženska, kateri je Jezus dejal, da je ljubilo mnogo in zato so ji odpuščeni njeni številni grehi. Frančišek je nadaljeval, da se je ta ženska morala soočiti tudi s padcem vsega njenega upanja. Jezusa, njene ljubezni, ni bilo več. Marija Magdalena joče. Gre za trenutek teme v njeni duši. Pa vendar ne pravi, da se je zmotila na tej poti, ampak preprosto joče. Nato gre in oznani: Videla sem Gospoda. V tem je Marija Magdalena vzor za hojo po življenjski poti. Papež Frančišek je nadaljeval, da so včasih v našem življenju očala, s katerimi gledamo Jezusa, solze. Vsi smo v svojem življenju doživeli veselje, žalost, bolečino, ampak ali smo v najtemnejših trenutkih jokali, je zastavil vprašanje papež: Ali smo imeli dobroto solz, ki pripravljajo oči, da potem lahko vidimo Gospoda? Ob Mariji Magdaleni, ki joče, lahko tudi mi prosimo Gospoda za milost solza. To je lepa milost, je dodal papež Frančišek. Jokati za vse: za dobro, za naše grehe, za milosti in za veselje. Jok nas namreč pripravlja, da vidimo Jezusa. In Gospod vsem nam daje milost, da lahko s svojim življenjem rečemo: Videl sem Gospoda. Ne ker se mi je prikazal, ampak ker sem ga videl v notranjosti svojega srca. To je pričevanje našega življenja: Živim tako, ker sem videl Gospoda, je sklenil papež Frančišek.