»Z vseh koncev zemlje se je dvignila goreča in enoglasna molitev krščanskega ljudstva za novega papeža,« s temi besedami je papež Frančišek začel svoj nagovor, ko se je danes dopoldne sestal s kardinali, tako volivci kot nevolivci. Podoba vesele množice na Trgu sv. Petra, ko se je prvič srečal z Božjim ljudstvom, je še vedno zapisana v njegovem spominu, je dejal in se nato vsem zahvalil za duhovno bližino. Posebej je globoko hvaležnost izrazil kardinalom, ki so vodili Cerkev med obdobjem ‘sede vacante’.
S hvaležnostjo in naklonjenostjo pa se je spomnil tudi svojega predhodnika Benedikta XVI. V letih svojega pontifikata je »obogatil in okrepil Cerkev s svojim naukom, s svojo dobroto, s svojim vodstvom, s svojo vero, s svojo ponižnostjo in svojo blagostjo – vse to bo ostala duhovna dediščina za vse«. »Petrinska služba, živeta s popolno predanostjo, je imela v njem modrega in ponižnega interpreta, s pogledom, vedno uprtim v Kristusa, vstalega Kristusa, navzočega in živega v evharistiji.« Papež Frančišek je še dodal, da je Benedikt XVI., ki se ga bomo vedno hvaležno spominjali, »globoko v naših srcih prižgal plamen«. Ta bo še naprej gorel, saj ga bo hranila njegova molitev.
Papež Frančišek je v nadaljevanju govora spregovoril o zadnjem obdobju življenja Cerkve. Ta čas je člane kardinalskega zbora spodbujal občutek odgovornosti, podpirala pa jih je velika ljubezen do Kristusa in Cerkve. Skupaj so molili in si bratsko delili občutja, izkušnje in svoja razmišljanja. Tako sta rastla medsebojno poznavanje in vzajemna odprtost. In to je dobro, je poudaril papež Frančišek, saj so med seboj bratje. Vzajemna poznavanje in odprtost sta pripomogla k poslušnosti za delovanje Svetega Duha. On je »vrhovni protagonist vsake pobude in izraza vere«. On dela razlike v Cerkvi in jih obenem povezuje. Vendar ne v »enakost«, temveč v »harmonijo«.
Izhajajoč iz pristne prijateljske naklonjenosti, ki povezuje kardinalski zbor, je novi Petrov naslednik nato izrazil svojo »pripravljenost, da služi evangeliju s prenovljeno ljubeznijo, da pomaga Cerkvi postajati vedno bolj Gospodova rodovitna trta v Kristusu in s Kristusom«. Spodbujeni tudi z obhajanjem leta vere, naj bi si vsi skupaj, tako pastirji kot verniki, prizadevali zvesto odgovarjati na poslanstvo, ki ostaja isto. To je: »Prinašati Jezusa Kristusa človeku in voditi človeka k srečanju z Jezusom Kristusom, ki je Pot, Resnica in Življenje, resnično navzoč v Cerkvi in istočasno v vsakem človeku.« To srečanje z Njim, je nadaljeval papež Frančišek, nam pomaga postati novi ljudje. V duhu vzbudi tisto krščansko veselje, ki ga Kristus stoterno podari vsakomur, ki ga sprejme v svoje življenje.
»Nikoli ne popustimo pesimizmu, tisti grenkobi, ki nam jo vsak dan ponuja hudič; ne popustimo pesimizmu in malodušju: imamo trdno gotovost, ki jo Cerkvi s svojim mogočnim dihom podarja Sveti Duh; pogum, da vztrajamo in tudi iščemo nove načine evangelizacije, da prinašamo evangelij vse do skrajnih meja sveta«. Krščanska resnica je privlačna in prepričljiva, kajti odgovarja na globoke potrebe človeškega bivanja. Oznanilo, da je Kristus edini Zveličar celega človeka in vseh ljudi, je danes veljavno prav tako kot je bilo na začetku krščanstva.
Papež Frančišek je na koncu izrekel še spodbudo svojim bratom kardinalom, ki so že dosegli določeno starost. »Starost je sedež življenjske modrosti,« je dejal. Prav ta modrost jim omogoča spoznati Jezusa, tako kot Simeonu ali Ani v templju. To modrost življenja podarimo tudi mladim, je spodbudil papež. Svoj govor pa je sklenil z izročitvijo svojega poslanstva in poslanstva kardinalov v priprošnjo Marije, naše Matere in Matere Cerkve.
