PETO PEŠ ROMANJE od Slomška do Ptujskogorske Marije za nove duhovne poklice

V soboto, 30. 4. 2022 smo se molivci za nove duhovne poklice ( NDP) mariborske nadškofije odpravili na 5. peš romanje od Slomška k ptujskogorski Materi Božji. Letošnje geslo je bilo : za dobre družine in nove duhovne poklice.

Ob 5.45h smo se zbrali v Slomškovi  stolnici in se po pozdravu s.Štefke, kratki molitvi in blagoslovu nadškofa Cvikla, odpravili na pot. Zbralo se nas je kar okrog sto romarjev, med nami veliko mladih in veliko mladih družin z otroki. Precej se nam jih je pridružilo tudi med potjo….

Pot nas je vodila skozi mesto, mimo lepo urejenih vrtov, travnikov in njiv; spremljali so nas dišeči magnolijevi  in češnjevi cvetovi, prelepe zelene in rumene preproge trav in cvetja. Pozdravljalo nas je jutranje petje ptic in kmalu so nas pobožali tudi topli sončni žarki, ki so nas prijetno greli vso pot.  Med potjo  smo peli, molili, razmišljali v tišini, pa tudi prijetno kramljali. Ustavili smo se v Hočah, Slivnici, Račah in Cirkovcih.  V tamkajšnjih župnijskih cerkvah smo se z molitvijo in prošnjami z domačini priporočili za posvečeno življenje poklicanih, za družinsko življenje,  za duhovniške, redovniške in diakonske poklice – za lepoto služenja. Povsod so nas prisrčno sprejeli in pogostili.

Spočiti in okrepčani smo se z blagoslovom tamkajšnjih duhovnikov odpravili dalje. Kilometri so bežali pod našimi nogami , da se niti nismo zavedali kdaj smo prehodili vseh 32km.

Ob 16.h je bila na Ptujski gori svečana sv.maša ob sodelovanju duhovnikov, diakona, bogoslovcev in ministrantov ter polni cerkvi peš romarjev. Maševal je lanskoletni novomašnik Simon Lampreht.

Ko sem ga zagledala tam pred oltarjem, v ozadju pa Marija z razprostrtim plaščem, so se mi nehote ulile solze, solze sreče, solze zahvale, da je Marija uslišala naše molitve.

Spomnila sem se mojih prvih duhovnih vaj za molivce za NDP pred leti v Olimju. Takrat je ta fant, sedaj novomašnik, sedel poleg mene na predavanjih in s.Štefka nam ga je priporočila v molitev, ker se je ravno odločal za duhovniški poklic. Zavedala sem se, da so se začeli kazati sadovi naših molitev. Noben OČENAŠ zmoljen v ta namen, ni zaman.

Polni Božjega blagoslova in prijetno utrujeni smo se po končani sv.maši še malo podružili in si obljubili, da se drugo leto zopet vidimo. Prijazni prostovoljci so nas nato odpeljali do naših avtov v Mariboru od koder smo se srečni in zadovoljni vrnili na svoje domove.

Julka Merc