Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Življenje se začne z rojstvom in to je za vsakega starša svet trenutek. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, se mu približati, in to naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga.

Krst je tako vir in začetek vseh milosti, brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugih milosti in blagoslovov.

Katekizem Katoliške Cerkve nam pravi:

1213 Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu (“vitae spiritualis ianua”) in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom.

1214 Ta zakrament imenujemo krst po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško “baptizein”) pomeni “potopiti”, “utopiti”; “potopitev” v vodo naznačuje pokop katehumena v Kristusovo smrt, iz katere izide prek vstajenja s Kristusom (prim. Rim 6,3-4; Kol 2,12) kot “nova stvar” (2 Kor 5,17; Gal 6,15).

Kristjanu smo po svetem krstu čudovito obdarovani?V nas je po krstu namreč navzoč sam Jezus Kristus. On deluje v duši krščenca. Ljudje samo omogočimo prejemanje zakramenta. Tako zunanje dejanje krsta opravimo ljudje, Bog pa daje notranje prerojenje. Do prejema zakramenta svetega krsta je človek grešnik, saj je v stanju izvirnega greha. V njem ni milosti oziroma nadnaravnega življenja. Ni v prijateljskem razmerju z Bogom. Ni Božji otrok. Ni član Cerkve. Zato je za človeka prejem tega zakramenta tako bistven.

 

KAJ SE ZGODI PRI SVETEM KRSTU?

• Bog človeku izbriše izvirni greh. Odraslemu človeku pri krstu odpusti tudi vse druge grehe, storjene do trenutka krsta.
• Bog človeka iz grešnika prerodi v svetnika. Človek prejme posvečujočo milost, stanje svetosti. Ob krstu v duši ni več sledi greha.
• Postane Božji maziljenec, božji izbranec.
• Človek postane Božji otrok. Med Bogom in človekom nastane najtesnejša sorodstvena vez – Božja »posvojitev«.
• Človek postane član novozaveznega Božjega ljudstva – član Cerkve.
• Odpre se mu možnost, da bo postopoma prejemal še druge zakramente.
•  Stopi na pot krščanstva, ki najbolj varno in zanesljivo vodi v večno življenje v nebesih.

 

KRŠČANSTVO JE POKLIC

Biti krščen, biti kristjan, je poklic. Na vsak poklic se je treba pripraviti. So leta študija in izpitov, je čas prakse in čas nenehnega izpopolnjevanja za vedno boljše opravljanje poklica. Bi bil lahko kdo dober inženir, zdravnik, profesor ali ekonomski tehnik, če bi hodil samo v prvi in drugi razred osnovne šole?

Na krščanski poklic, ki naj bi ga človek opravljal 24 ur na dan brez upokojitve vse do smrti, pa se mnogi pripravijo samo z nekajletnim veroukom; uro na teden. Ker to ne zadostuje, mnogi ne živijo kot kristjani. Božje življenje v njih zamre, opustijo versko prakso ali žive kot bi ne bili kristjani.

Pravi kristjan živi svoj poklic doma in v službi, v šoli in na ulici, pri športu in počitku. Poleti in pozimi. Med šolskim letom in v času počitnic. Doma in na dopustu. Na veliko noč in na Silvestrovo. Vsak delavnik in vsak dan. Ko je sam in ko je v družbi. V javnem in zasebnem življenju.

Živeti krščanski poklic pomeni: Živeti prvotno svetost! Pomeni trdno verovati v Boga. Vsak dan moliti z vsem srcem. Zavzeto sodelovati vsaj vsako nedeljo in vsak praznik pri sveti maši. Redno hoditi k sveti spovedi. Redno se hraniti z Jezusovim Telesom pri svetem obhajilu. Kdor živi kot zakonec, se poroči cerkveno! V času bolezni ali starosti gre k spovedi, prejme sveto obhajilo in bolniško maziljenje. Kristjan si bo močno prizadeval spolnjevati Božje in cerkvene zapovedi. Ljubi vsakega človeka.

 

KAJ POTREBUJEMO ZA KRST?

Da pa bi bil otrok resnično krščen v imenu Jezusa Kristusa in da bi bil potem tudi tako vzgajan, je potrebna vera, ki je prvi pogoj zakramenta svetega krsta.

1253 Krst je zakrament vere (prim. Mr 16,16).

Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil, z učenjem ali bogastvom. Vera je dar. Ne morem ga jaz dati nikomur. Daje ga Bog. Duhovnik lahko razlaga vero, kakor ve in zna. Lahko pomaga poglobiti odnos z Bogom, saj to je, žica med generatorjem (Bog) in žarnico (človek). Vero (elektrika), zato lahko daje samo Bog. Vera staršev je sicer pomembna. Starši napeljujejo žico, starši privijejo žarnico, jo priklopijo v vtičnico. Ne morejo pa spustiti elektrike, to je vere. To je popolnoma delo Boga. Lahko jo izmolimo, lahko jo izprosimo. Ne moremo pa je kupiti ali pa sami narediti.

Vera staršev je pomembna, kajti brez vere v Jezusa Kristusa lahko otroka celega okopamo v krstni vodi, pa ne bo nič pomagalo. Nekateri utemeljujejo svojo vero z obiskom cerkve (ne svete maše) dvakrat na leto, ko si ogledajo jaslice in nesejo jedi k velikonočnemu blagoslovu, ne da bi šli k sveti maši. Vera je mnogo več kot to.

Vera je dar od Boga in iz nje izvira odgovornost živeti po veri v vseh okoliščinah življenja. Za krst je pomembna vera, to je prvi pogoj.

Če je že vera staršev prav šibka ali samo simbolična, bo tudi vera otroka verjetno šibka ali pa samo na ravni nekega simbola, ki pa bo lahko kasneje otroku bolj v breme kakor pa v resnično korist.

1254 Pri vseh, ki so krščeni, pa naj bodo otroci in odrasli, mora vera po krstu rasti. Zato Cerkev vsako leto obhaja v velikonočni vigiliji obnovitev krstnih obljub. Priprava na krst pripelje le do praga novega življenja. Krst je tisti studenec novega življenja v Kristusu, iz katerega priteka vse krščansko življenje.

STARŠI KOT POSREDNIKI SVETEGA KRSTA

S tem, da starši omogočijo otrokom prejem svetega krsta, jim posredujejo največje možne darove: svetništvo, božje otroštvo in vključitev v Cerkev.
Tudi če bi dali otrokom bajne vsote denarja ali kupe zlata, je to malo vredno v primerjavi z darovi svetega krsta. V trenutku smrti bodo ti zemeljski darovi za človeka brez vrednosti. Darovi svetega krsta in življenje iz njih pa jim omogoči večno sobivanje z Bogom v največji možni večni sreči.

1255 Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje (prim. ZCP, kan. 872-874). Njuna naloga je resnična cerkvena služba (“officium”; prim. B 67). Celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje v krstu prejete milosti.

Kaj vse storijo starši za svoje otroke; nudijo jim dolgo vrsto gmotnih dobrin. Želijo, da čim uspešneje končajo šolanje; po možnosti tudi visoko šolo. S prevozi jim omogočijo sodelovanje v različnih krožkih. Koliko časa, truda in sredstev žrtvujejo starši za športne dejavnosti otrok, samo da bi napredovali, da bi bili uspešni, da bi dosegli dobre rezultate. Podobno je glede glasbene šole. V razumnih mejah je vse to seveda zelo prav.

Žal pa mnogi starši v luči večnosti premalo storijo za versko vzgojo in pristno krščansko življenje, ki ima zelo daljnosežne posledice, če je vzgoja pomanjkljiva. Le v moči dobre verske vzgoje bo otrok nekoč lahko dosegel največji rezultat, namreč blaženo življenje v večnosti. Celostna ljubezen staršev do otroka zato nujno vključuje tudi dobro versko vzgojo.

 

BOTRI, OPORA KRŠČENEMU

Vloga botra ni vloga statista pri krstu ali velikodušnega gmotnega dobrotnika. Njegovo poslanstvo je duhovne narave. Boter vse življenje vsak dan vključuje krščenca v svoje molitve. S svojim življenjem si prizadeva, da daje novemu kristjanu zgled lepega, praktičnega, zavzetega krščanskega življenja. Veliko se z njim pogovarja o verskih vprašanjih in problemih. Če bi se krščeni oddaljil od Boga, Cerkve in župnije, se z njim pogovori, ga spodbudi in mu pomaga prebroditi krizo. Boter in krščenec postaneta duhovna sorodnika, zato sta redno v »sorodstvenem« – prijateljskem odnosu.

 

SIMBOLI – ZNAMENJA PRI SVETEM KRSTU

1. VODA

Voda odstranjuje telesno umazanijo. Zakrament krsta pa odstranjuje duhovno »umazanijo«, greh. Voda omogoča naravno življenje. Brez vode ne morejo živeti ne rastline ne živali in ne človek. Zakrament krsta pa podeli in omogoča nadnaravno življenje, torej življenje, ki se po naravni telesni smrti nadaljuje vso večnost.

2. SVETO OLJE

Že v stari zavezi so kralje in preroke mazilili z oljem. To je bilo znamenje posebnega dostojanstva, posebne časti in odlike. Pri krstu človek postane svetnik, postane Božji otrok. Duhovnik ga v znamenje tega dostojanstva mazili s svetim oljem.

3. KRIŽOVNIK – belo krstno oblačilo

V prvih krščanskih stoletjih so odrasli novokrščeni na veliko soboto pri krstu prejeli belo oblačilo, belo tuniko. Simboliziralo je svetost duše, katere je bil krščenec deležen s svetim krstom. Novokrščeni so v naslednjem tednu vsak dan prišli k sveti maši v krstni obleki. Prvo nedeljo po veliki noči pa so jo prenehali nositi. Po teh belih oblačilih še danes imenujejo prvo nedeljo po veliki noči belo nedeljo.
Novokrščeni zdaj največkrat prejme simbolično belo krstno »oblačilo« v obliki prtička. Ponazarja lepoto, svetost duše.

4. SVEČA

Sveča, zlasti velikonočna, simbolizira Jezusa. Kot je Jezus daroval, použil svoje življenje za druge, podobno sveča, ko gori, ko daje svetlobo, sebe použiva, izničuje. Pri velikonočni sveči boter prižge krščenčevo svečo. Plamen velikonočne sveče preide na otrokovo svečo. Tako tudi Kristusova milost pride v novokrščenega. Zato se odtlej imenuje KRISTJAN – pripada Kristusu. Plamen je treba varovati, sicer ugasne. Tudi na vero novokrščenega je treba paziti, da ne opeša. Varuhi njegove vere so starši in botri.

 

KRISTJAN JE PONOSEN NA SVOJE DOSTOJANSTVO

Nikoli se nam ni treba sramovati, da smo kristjani; razen če bi živeli neprimerno in nedostojno temu velikemu dostojanstvu. Na svoje krščanstvo smemo biti ponosni! Prejeli smo darove, katerih mnogi niso deležni. Pripadamo Bogu. V sebi nosimo neizmerno bogastvo, čeprav smo na zunaj nemara revni in skromni. Smo Božji prijatelji! Zakaj bi to skrivali, se sramovali ali se počutili drugorazredne? Kot Božji otroci smo vedno prvorazredni. Smo člani Cerkve. Tudi če bi jo vsi blatili in skušali zasenčiti njeno vlogo in ji zmanjšati ugled, ima zagotovilo, da je nobena sila ne bo premagala. Kristus je obljubil, da bo z njo do konca sveta!