Pred nami je čudovit praznik Kristusa kralja. Morda komu manj razumljiv, a tako sporočilen. Morda zdaj še bolj, ko se čutimo tako ogrožene, nebolgljene, preplašene. Morda prepričane, da se vse to, kar se dogaja, dogaja nekje daleč od nas. A je že tukaj, skoraj smo v to že vpleteni (glede beguncev vsekakor, glede terorizma pa..kdo ve..) Praznik nas vabi, naj bomo zvesti svojim krščanskim koreninam in krščanskim vrednotam, Bogu in njegovim navdihom za svoje življenje, Cerkvi, narodu ter vsemu, kar je pošteno, pravično, dobro … Če bomo imeli vse to pred očmi, bomo ob pogledu na križanega Kristusa lahko rekli: “Gospod, ti si v resnici Kralj vesoljstva. Življenje si dal za nas, zato ne daj, da bi bežali pred tvojim kraljevanjem ljubezni.

Naj nas ta gotovost napolnjuje z navdušenjem zate, Kristus” in naj bo blagoslov za vsak dan življenja, ki nam ga bo Bog še podaril. To je naše upanje, ko sklepamo cerkveno oz. bogoslužno leto in vstopamo v novo, ki ga začenja adventni čas pričakovanja.