Nagovorjeni z evangelijem prve postne nedelje, se nas je 22 dravograjskih faranov z naddekanom Igorjem v lepem nedeljskem po popoldnevu 17. februrja podalo na prvi postni pohod v tišini, da tudi mi v tem postnem času tako kot Jezus gremo v puščavo, da premagamo svoje skušnjave in poglobimo svojo osebno vero v Jezusa Odrešenika.
V veselem in sproščenem vzdušju smo pot začeli na Muti, kjer smo pustili avtomobile in se podali na pot proti podružnični cerkvici mučke fare Sv. Primužu nad Muto. Na čudoviti razgledni točki pod Primoškim vrhom stoji barokizirana cerkev sv. Primoža, ki nas je vabila, da se povzpnemo do nje.
Prvi del poti smo prehodili po cesti, nato pa smo se podali po ozki gazi čez zasnežen travnik z lepim razgledom na Muto, Vuzenico, Radljami ob Dravi in na obronke Pohorja. Zasnežena pokrajina je kar sama dajala prispodobo »puščave«in vzpodbujala h duhovnemu premišljevanju.
Po prehojenem travniku smo prišli do kmetije Sušek, kjer smo na dvorišču, zbrani okoli naddekana Igorja, prisluhnili njegovim besedam, s katerimi nas je nagovoril k tišini in predstavil duhovni del poti. Ker smo v letu vere, smo za naše premišljevanje vzeli krovni dokument, ki ga je izdala Slovenska škofovska konferenca Pridite in poglejte. V prvem delu nam je bil predstavljen namen slovenskega pastoralnega načrta. Namen je v treh temeljnih načelih pastoralnih sprememb: od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri, od delne v celovito vero in od poučevanja v dialoško in pričevalno govorico. Razmišljali smo o poglobitvi osebne vere v Jezusa Kristusa kot žive osebe, ki v svoji življenjski resničnosti in s svojim sporočilom osvobaja in osrečuje. Osebna vera je Božji dar, ki nas spremeni od znotraj na način, da posledično spremenimo tudi odnose do bližnjih in se trudimo za skupno dobro v širši skupnosti.
Tako nagovorjeni smo nadaljevali pot z molitvijo namenjeno nam bližnji osebi, ki smo ji želili, da prenovi, poglobi svojo osebno vero, ki bo temeljila na osebnem srečanju z Jezusom Odrešenikom.
Kmalu smo se ustavili ob robu gozda. Da ne bi tako samotno hodili po poti molitve in premišljevanja, smo na pot v tišini s sabo vzeli Marijo, katero nam je podal na pot naddekan Igor v čudoviti molitvi kardinala dr. Franja Kuhariča:
»Že nešteto se jih je zateklo k Tebi Marija. Jaz tudi.
Neštetim si pomagala v stiski. Meni tudi.
Nešteto nesrečnih si potolažila. Mene tudi.
Nešteto bolnih si pozdravila. Mene tudi.
V neštetih si znala zbuditi upanje v trenutkih, ki je bilo po človeških merilih vsako upanje zaman. V meni tudi.
Neštetim si na nevarnih križiščih pokazala pravo smer. Meni tudi.
Nešteto padlih si dvignila. Mene tudi.
Neštetim si vzor vseh čednosti. Meni tudi, in predvsem vzor skromnosti in odpovedi. To sta tisti čednosti, ki se mi zdita v današnjem času, tako polnem domišljavosti in nevere, za nas znamenje upanja«
V tej molitvi, smo se Mariji v prošnjah za vse naše potrebe priporočili in izročili v njeno spremstvo.V naših srcih je vzklilo novo upanje in radost v zavesti, da na poti nismo sami, ampak je z nami ona, ki je zmogla vse in je svojega sina Jezusa spremljala na križevem potu, križanju, sprejela je njegovo mrtvo telo in premagala je vso žalost in trpljenje matere ob mrtvem sinu. Šla je dalje z učenci na pot njihove vere in jih v molitvi podpirala in vzpodbujala pri oznanjevanju. Zato je tudi v naših srcih rasel pogum, da bomo tudi mi zmogli ob pomoči Marije, premagati vse svoje slabosti in življenjske preizkušnje in, da bomo od nje opogumljeni poglobili svojo osebno vero in našli Jezusa Odrešenika.
Na zasneženem travniku v snežni belini se je pred nami prikazala Janeževa kapelica, ki je posvečena Mariji in Jožefu. Tu smo postali in odložili vse svoje prošnje, skrbi in tegobe našega vsakdana.
Nagovorjeni s tretjim izzivom krovnega dokumenta Prid in poglej, smo premišljevali o živih občestvih,v katerih bo posameznik ustvarjalno sodeloval in celostno osebno rasel. Pomembno je preiti od osebne vere k živim občestvom.
Pot v tišini smo nadaljevali v prostem premišljevanju oziroma molitvi. Tako kot se je poglabljalo naše razmišljanje, tako je pot postajala pot vedno bolj strma.
Pred zadnjim strmim vzponom, smo še enkrat postali ob cesti, kjer smo se seznanili še s tretjim načelom pastoralnih sprememb in sicer od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico. Nova evangelizacija zahteva dialog s človekom in osebno pričevanje. Zavzeti moramo novo držo »midva skupaj iščeva Božje sporočilo in Božjo voljo.« Kot način našega delovanja nas mora nagovoriti in navdihniti odlomek iz svetega pisma iz četrtega poglavja Janezovega evangelija, ki govori o srečanju med Jzusom in Samarijanko pri vodnjaku. Samarijanka doživi močno izkušnjo Božje bližine v Jezusu Kristusu, ki jo spremeni in Jezus se ji lahko razodene kot Odrešenik. Zgodba nazorno izpostavi prvenstvo osebne izkušnje, osebne vere. Samarijanka svojo osebno izkušnjo osvoboditve oznani someščanom, ki sprva verjamejo zaradi nje, da je Jezus Odrešenik. Ko pa Jezus ostane z njimi, ljudstvo ne veruje več zaradi pričevanja Samarijanke, ampak, ker so sami slišali in spoznali, da je On resnično odrešenik sveta. Človeškemu klicu po resnici in odrešenju se Jezus odzove z razodetjem samega sebe.
Tako močno duhovno opogumljeni smo se podali še v zadnji strmi del poti, ki nas je vodila skozi gozd do kmetije Žavcer.
Zadnji del poti v tišini je tempo hoje diktiral sam naddekan Igor. Pot je bila strma, tempo hoje pa kar dober, zato je bila močno doživetje v preizkušnji premagovanja samega sebe. Počutili smo se kot pravi romarji na poti k osebnemu srečanju z Jezusom Odrešenikom. Doživeli smo, da ta pot ni lahka, potreben je osebni napor, premagovanje samega sebe, vztrajna volja in potrpežljivost, da prideš do končnega cilja.
Ta del poti je bil res simbolen in po premaganih vseh naporih, smo prišli do kmetije, kjer nas je prijazna gospodinja Berta z družino toplo sprejela in postregla s toplim čajem, šilcem domačega ter pecivom.
Prijetno utrujeni od poti, smo kar posedli ob domači mizi in poklepetali.
Nato pa smo pohiteli k našemu cilju cerkvici sv. Primoža nad Muto, kjer smo zaključili naš pohod v tišini.
Gospa Berta nam je na kratko predstavila to njihovo svetišče, kjer imajo maše na Valentinovo nedeljo, ob godu farnega zavetnika Sv. Primoža in Felicijana, ter sv. Martinu. Tu se ob lepi nedelji še pritrkuje, obhajajo ljudsko šmarnično pobožnost v maju in so ponosni na svojo cerkev.
Kot popestritev ob koncu je naddekan Igor hudomušno pridjal svojo zgodbo, ko je kot otrok iz svoje rojstne hiše v Vuzenici imel lep razgled na to cerkvico. V svoji otroški spoznavi je imel predstavo, da je za cerkvijo Sv. Primoža nad Muto konec sveta in je o tem pripovedoval tudi drugim otrokom in zdelo se jim je tako neverjetno. Potem pa, ko je odrasel pa je spoznal, da le ni tako in tudi mi smo se o tem danes preperičali.
zapisala Irma Kladnik
Veseli, polni novih vtisov in spoznanj smo se že skoraj v temi vrnili do avtomobilov. Bili smo telesno utrujeni, a duhovno tako bogato napolnjeni.