Iz Evangelija na prvo postno nedeljo:

» Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo …«

Jezus je odšel v puščavo, kjer se je 40 dni postil in molil. Z molitvijo je usklajeval svoje človeško življenje in ga želel popolnoma podrediti Božjemu načrtu. Da bo zmogel vso trpljenje in svoje darovanje na križu, ki  prinaša upanje in odrešenje vsemu človeštvu.

Njemu Božjemu sinu se  je zdelo potrebno postiti in v puščavi v čisti odmaknjenosti z molitvijo pripraviti na trpljenje in veliko daritev na križu. Na smrt, ki pa je pomenila tudi vstajenje in za vse upanje v večno življenje.

Prav bi bilo, da tudi mi v tem postnem času vsaj kdaj pa kdaj odidemo v puščavo. Ta puščava je le preneseni pojem za kak samoten kraj, pa naj bo kje ob reki, gozdu ali v odmaknjenem hribu. Nikomur našega posta, naše poti v puščavo ni potrebno razlagati in se delati velikega esteta. Važno je da v samotni odmaknjenosti gremo vase in v notranjost svoje duše. Da se vsaj za nekaj časa umaknemu žuborenju vsakdana. Izklopimo vse nenehne elektronske povezovalnike in skušamo tudi mi podrediti naše želje in hotenja z Božjim načrtom.

Našo molitev zastavimo:

»O Bog prosim te, pomagaj mi spoznati, kaj vse me ovira na poti do prijateljstva s Teboj. Ti veš kako rad bi vstal in pričel s tvojo pomočjo znova. Daj da bo ta moj post, ta moja pot v puščavo začetek nekaj novega, obudi v meni sile, ki me bodo pripeljale na pravo pot, pot ki bo pomenila  tudi zame ob zaključku tuzemskega bivanja – zveličanje.«

In ko bom udomačil tak način mojega razmišljanja, se bo gotovo vsaj nekaj zganilo v moji duši, gotovo bom tudi uspel vsaj malo spremeniti moj način vsakodnevnega življenja.

Potrebno bo še ob zaključku posta opraviti dobro spoved, ter vsklikniti:

»Gospod odslej bodi Tvoja vedno tudi moja volja!«

Vančy