Vsak človek ima svojo pot. In vsaka pot ima svoj pomen. Zato si moramo na svojih poteh vzeti čas, se ustaviti in pogledati, v katero smer nas peljejo.
Tudi letošnji prvoobhajanci in njihovi starši smo imeli to soboto skupno romarsko pot na Brezje, v slovensko Marijino narodno svetišče.
Želja s strani staršev in Zofije je bila podana že meseca maja, ko smo se intenzivno, z velikim veseljem in pričakovanjem pripravljali na prvo sv.obhajilo. To nas je povezalo v lepo občestveno skupino.
Kljub slabemu vremenu, ki nas je prebudilo v sobotno jutro, smo se veseli odpravili na romanje. S skupno jutranjo molitvijo na avtobusu smo položili dan v Gospodovo varstvo in prosili za srečno vožnjo. Župnik Igor je nam lepo opisal pomen besede ‘romanje’ in nam z besedami približal in opisal to prelepo Marijino svetišče.
Veliko prošenj, želja in zahval je bilo v naših mislih, in srca smo goreče pripravljali na srečanje z Marijo Pomagaj. Vstopili smo v polno cerkev in že se je zaslišala prelepa Marijina pesem, ki nas je popeljala v sv. mašo. Naše oči so žarele. Prenekateremu so oči preplavile solze sreče in Sv. Duh je deloval v naših srcih. Božja toplina in pogled na prelepi Marijin oltar nas je kar vabil v svoj objem.
Po sv. maši smo se zbrali pri Marijinem oltarju in prisluhnili smo župniku Igorju, ki nam je lepo opisal Marijin oltar in namen želja, ki jih nosimo v svojih srcih. Po kolenih okrog oltarja smo počastili Marijo ter v mislih in besedah izlili vse naše srčne želje in prošnje naši Materi, ki je polna milosti in usmiljenja.
Iz cerkve smo odhajali prerojeni in napolnjeni z Božjo toplino in naša srca so žarela od Božjega dotika.
Pot nas je nato vodila do Radovljice, kjer nam je ga. Zofija rezervirala zelo okusno kosilo v domačem in prijetnem gostišču Lectar. Po kosilu smo si lectarski muzej in izdelavo lectarskega peciva smeli tudi ogledati. Za konec ogleda pa nam je še lastnik gostilne zaigral na ustne orglice čudovito glasbeno pripoved o treh kužkih. Kako so naši otroci žareli od veselega razpoloženja in glasbenega užitka.
Okrepčani in okrepljeni z nekaj novega znanja, smo se odpravili na ogled prelepega Blejskega Vintgarja.
Vintgar nas je čudovito nagovoril, čeprav je izgledalo, da bomo mokri in da bo naše iskanje lepote ob žuboreči vodi odpadlo. A vseeno smo se korajžno podali na pot in previdno stopali ob urejeni razgledni poti ob robu tolmunov in vodnih brzic. Kako mora biti šele lepo, ko čista in v soncu kopajoča voda veselo poskakuje in plete mavrico vodnih barv, a je bila zaradi naliva vsa kavna in nič kaj prijazna. Kar čutili smo, da nam tudi narava govori, da ni vedno v življenju sonca. Tudi težki trenutki morajo biti, da se utrdi naše zaupanje v Boga in nebeško mater Marijo.
Pot nazaj domov nam je krajšala pesem in prijeten pogovor, nekateri starši pa so na mikrofon izrekli svoje občutke prelepega romanja, ki so bili neopisljivo lepi in prav gotovo bodo odmevali in žareli v naših srcih še zelo dolgo.
zapisala Zofija Mager
