Sobota, 23. april 2022 – Velikonočni čas vabi, da sledimo življenju. Libeliška Karitas je že dve leti nazaj načrtovala romanje Libeličanov v Bohinj, kjer je takrat služboval duhovnik Martin Golob, ki ga večina ljudi pozna po spletnih vlogih in maševanju po spletu v času COVID-a. V tem času smo priča mnogim spremembam in tudi g. Martin je zamenjal župnijo, zato so sodelavke Karitas sklenile, da poromamo v Grosuplje, kjer deluje v najmlajši slovenski župniji.
Sprva smo misel na romanje prestavljali, a sprostitev ukrepov pred dobrim mesecem je pokazala svetlo luč in začele so se priprave. Glavno skrb za organizacijo sta prevzeli Dragica Perovnik in Zvonka Perovnik s sodelavkami Karitas in domačim župnikom Frančkom Kranerjem. V zadnjem tednu pred odhodom je ostalo še nekaj prostih mest na avtobusu, zato so se povabilu na duhovno druženje priključili še drugi iz dravograjske pastoralne zveze.
Naša pot se je začela v Libeličah ob sedmih zjutraj in po krajšem postanku s kavo in prigrizkom smo okoli 10. ure prispeli v Grosuplje, kjer nas je pozdravil in sprejel tamkajšnji duhovnik Martin Golob ter nas s svojim pričevanjem spodbudil, da vztrajamo na pravi poti. S svojo preprostostjo in iskrenostjo, ki jo poznamo že iz televizijskih in spletnih nastopov, je v sproščenem vzdušju predstavil svoje delo v župniji, povedal zgodbo o nastanku nove cerkve sv. Mihaela in njeni notranji podobi, ki jo krasi znameniti mozaik patra Rupnika.
Cerkev je delo arhitekta Janeza Fürsta. Zgrajena je v obliki Noetove ladje, kar ponazarja, da je Cerkev skupnost, ki skupaj pod Božjim okriljem potuje proti odrešenju. To sporočilo nadaljuje mozaik za oltarjem, ki je delo enega najbolj znanih slovenskih umetnikov – p. Marka Ivana Rupnika – in predstavlja Kristusov spust v šeol oz. predpekel. Barvna okna v novi cerkvi so delo akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja in predstavljajo Marijo, nadangela Mihaela ter evharistijo. V cerkvi najdemo edinstven križev pot, ki s svojo monolitno kompozicijo predstavi dramatičnost velikega petka, ki vsebinsko napoveduje zgodbo mozaika. Iz orehovega lesa ga je izdelal domačin, kipar Jože Trontelj. Posebnost je tudi križ ob vhodu v novo cerkev in je delo Staneta Jarma iz Kočevja. V arhitekturno zelo posebni cerkvi je župnik Franček daroval sveto mašo, ki je bila pred veličastnim mozaikom še posebej svečana. Po maši je izza oblakov pokukalo toplo pomladno sonce, zato smo pred cerkvijo še malo postali in pokramljali.
Po kosilu v bližnji gostilni je sledilo prijetno popoldne v čebelarskem muzeju, kjer smo lahko videli bogato zbirko starega orodja, povezanega s čebelarstvom, lovstvom in kmečkim življenjem na slovenskem podeželju od začetka 19. stoletja do danes. Lastnika, mož in žena, sta za dobrodošlico ponudila čebelje dobote (medenjake, medeno žganje …), nas popeljala po muzeju s panji in čebelarskimi pripomočki ter razložila pomen čebel za naše naravno okolje. Ponosni smo lahko na ljudi, ki s svojo skrbjo za predmete iz preteklosti skrbijo za ohranjanje kulturne in naravne dediščine, kot to počneta zakonca Koželj.
Pozno popoldne smo se polni lepih vtisov, duhovnih spodbud ob petju vračali domov s hvaležnim »hvala« za prijetno družbo in duhovno bogat dan.
Simona Jerčič Pšeničnik