Med jesenskimi počitnicami smo se mladi s starši odpravili na romanje v Medžugorje. Romanje je trajalo štiri dni in na koncu smo ugotovili, da bi lahko tam preživeli še kakšen dan več. Že na začetku poti se je začel naš program in tako smo avtobus razglasili za t.i. »potujočo kapelico«. Ves čas vožnje smo posvetili pripravi in slišali kar nekaj o začetkih prikazovanja v majhni vasici Medžugorje, prisluhnili smo pričevanjem, Marijinim glavnim vabilom in se srečali z delovanjem notranjih ozdravitev, ki nam jih Marija in Jezus nenehno nudita, pa se zanje zelo težko odpremo. Seveda tudi petja, molitve in slavljenja ne smemo pozabiti. Deset ur vožnje je minilo kot bi mignil.
Vsak večer, smo skupaj odšli k Medžugorskemu programu, sv. maši in adoraciji. Ob in po večerji pa ni manjkalo sproščenih pogovorov in veliko veselja.
V petek nas je malce presenetil dež, vendar se nismo vdali. Zjutraj smo odšli v Cenacolo (skupnost za odvisnike, ki si postavljajo nove temelje življenja). Tam smo slišali ganljiva pričevanja, ki so nam zelo pomagala, da se lahko zamislimo nad samim seboj. Zatem smo odšli na kraj Marijinega prikazovanja – Crnica. Nekateri smo bili tako ponižni, predani in kar vleklo nas je, da k svoji molitvi dodamo tudi telesno odpoved, da smo se k Mariji odpravili kar bosi. Med potjo smo molili rožni venec in se osvobajali vsakršnih zvezanosti, ki so nam bile zadejane v preteklosti. Na vrhu je naš ganljivi čas v molitvi z Marijo hitro minil. Odpravili smo se do Modrega križa. Ti trenutki povezanosti z Marijo so resnično čudoviti.
Zvečer sta nas k sebi sprejeli dve redovnici, ki sta nam spregovorili o začetkih Medžugorja. Najbolj so me nagovorile njune besede, da moramo biti kristjani majhne lučke v svetu in ogrevati drug drugega. Ta dan smo imeli tudi post, bilo je lažje, ker smo bili v tej odpovedi skupaj. Odpovedati se telesnim potrebam, da lahko dobiš duhovno bogastvo. Ta dan se nas je Marija še na poseben način dotikala in nas ozdravljala. Med obroki ob kruhu in vodi, pa smo prisluhnili čudežem in ozdravitvam, ki se vseskozi dogajajo v Medžugorju.
V soboto smo zaradi močnega dežja imeli križev pot kar v jedilnici našega Penziona. Križev pot je bil čudovit, saj so tisti, ki so pripravljali postaje, imeli osebna pričevanja. Lahko rečem, da je bilo samo voov… globoko, ganljivo, iskreno… Odšli smo tudi v moško skupnost Cenacolo, kjer smo imeli slavljenje in izlitje Svetega Duha. In spet lahko rečem samo voov. Bilo je noro, veselo, polno predanega petja in izročanja svojega srca Jezusu.
V nedeljo zjutraj smo imeli slovensko sveto mašo in obiskali kip Vstalega Zveličarja, kjer smo lahko obrisali Jezusove solze, ki tečejo iz kipa. Vzeli smo si čas za molitev v tišini, da se zahvalimo za vse Božje dotike, preden zapustimo Medžugorje. In tudi tukaj so nas oblivale solze veselja in miru. Med vožnjo smo imeli osebna pričevanja o naših življenjskih preizkušnjah in našem doživljanju notranjih ozdravitev na tem romanju. Bilo je neverjetno in resnično se je čutilo božjo ljubezen. Tudi vožnja domov je ob takšnih iskrenih, predanih pričevanjih minila kot blisk.
Skozi celotno romanje nas je spremljala molitev rožnega venca, Marijin vzgled in njena sporočila, kjer nas vedno znova vabi k molitvi, miru, ljubezni in postu. Z mislijo na to smo se vrnili domov v upanju, da bomo z Marijino pomočjo zmogli biti lučke in širiti ljubezen med ljudi. Upam, da se bomo lahko kmalu skupaj spet odpravili na kakšno romanje.
Špela in Urška