Moralni teolog dr. Ivan Štuhec je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal, da ga glede na to, da Benedikt XVI. prihaja iz Nemčije, njegov odstop ne preseneča. „Poljak je svojo službo vzel kot pričevalno poslanstvo do zadnjega diha svojega življenja, Nemec pa vzame to kot dolžnost, in ko svoje dolžnosti ne more več izpolnjevati v skladu s svojo miselnostjo, reče, da mora temu narediti konec. Tukaj je razlika med miselnostjo Janeza Pavla II. in miselnostjo Benedikta XVI.“ V nadaljevanju pa je dr. Štuhec spregovoril tudi o namerah, kdo bi lahko postal novi papež. V tokratni temi oddaje Spoznanje več, predsodek manj pa je bil precej kritičen do odnosa javnosti do verujočih ljudi.

Dr. Štuhec je dejal, da so ugibanja o tem, kdo bo papež, vedno bila in bodo tudi ostala. „Če bi recimo šli na konklave pred Janezom Pavlom II., potem bi pri vseh ugibanjih ugotovili, da komaj kdo ali skoraj nihče ni napovedal, kdo bo bodoči papež. Pri ugibanjih, kdo bi lahko bil njegov naslednik, pa je bil takratni kardinal Ratzinger eden izmed potencialnih, kot se reče „papabile“, zato ker je v takratni sestavi kardinalov veljal za tistega, ki je bil v vrhu kardinalske strukture.“ Na vprašanje, kaj se bo zgodilo tokrat, je dejal, da so lahko mogoča vsa ugibanja, tudi da petrinski sedež zasede Neevropejec. „Mislim, da je velika možnost, da bi bil kdo, ki je zunaj evropskega konteksta.“ Dr. Štuhecu se zdi malo verjetno, da bi novi papež prišel iz afriške celine, ki ima zgolj dva kardinala, a se oba omenjata med možnimi nasledniki. „Tudi tukaj je možno presenečenje.“ Kot bolj realno možnost vidi, da bi novi papež prišel iz Latinske Amerike. To je utemeljil z nekaterimi vzporednicami imenovanja Janeza Pavla II. In Benedikta XVI. „Da smo imeli poljskega papeža, je imelo svojo zgodovinsko težo, predvsem glede na vlogo, ki sta jo imela papež Janez Pavel II. In Poljska pri padcu komunističnega totalitarnega sistema. To je bilo delo Svetega Duha. To ni bilo samo delo tistih, ki v kardinalskem zboru izberejo nekoga. Da je za Poljakom prišel Nemec, je bilo za evropski kontekst spet pomembno.“ Dr. Štuhec je dejal, da moramo upoštevati odnose, ki so med drugo svetovno vojno vladali med Nemčijo in Poljsko ter omenil pomembno vlogo, ki sta jo v tridesetih letih vodenja Cerkve pokazala Poljak in Nemec. „Vloge Benedikta XVI. ne moremo ocenjevati samo v letih njegovega pontifikata. Če so včasih rekli, da je v rimskem cesarstvu vladal triumvirat, potem bi lahko rekli, da je v Cerkvi zadnjih 30 let vladal neke vrste binom „Janez Pavel II. in Benedikt XVI. oziroma kardinal Ratzinger“. Tako, da era Benedikta XVI. ni samo era zadnjih leta papeževanja, ampak je njegova era tesno povezana z Janezom Pavlom II.“ Po besedah dr. Štuheca bi lahko pontifikata Janeza Pavla II. In Benedikta XVI. enačili z vlogo svetih Petra in Pavla. „Sodoben sv. Peter in Pavel sta bila Janez Pavel II. in Benedikt XVI. in njuna kombinacija je imela v evropskem kontekstu zelo sporočilno vlogo, ki se nenazadnje kaže tudi tako, da je Janez Pavel II. razglasil za zavetnika Evrope poleg Benedikta tudi sv. brata Cirila in Metoda in da si je Ratzinger nadel ime Benedikt, ki je zavetnik Evrope.“ Moralnemu teologu se zdi izjemnega pomena, da oba prihajata iz okolij, ki sta bili pred in med drugo svetovno vojno sprti in da se pri tem močno vidi delovanje Svetega Duha.

Na vprašanje, ali upa špekulirati, od kod naj bi prišel novi papež, pa je dr. Štuhec ponovil: „Tokrat bi bilo glede na preteklost zelo zanimivo, morda dobrodošlo, da bi prišel papež iz nekega drugega kontinenta, da bi mogoče prišel iz kontinenta, kjer je Cerkev vitalna, mlada, to je Latinska Amerika.“ Spomnil je, da bo glede na to, da bo svetovno srečanje mladih v Braziliji, njegov prvi obisk prav tam. „Cerkev po dveh pontifikatih potrebuje mlajšega, a ne premladega papeža. Papeža z neko novo dinamiko, s polnostjo življenja in z občutkom, kaj se dogaja tudi po drugih celinah.“

Tudi v Cerkev spada grešnost, zlo in slabo, ne samo dobro

Tokratna osrednja tema oddaje Spoznanje več, predsodek manj pa se je nanašala na stanje vere in občestva v Sloveniji v povezavi s Slovenskim pastoralnim načrtom. Dr. Štuhec je dejal, da vera peša in da k temu veliko pripomore tudi javno mnenje. Po njegovih besedah se je pripadnost Cerkvi v zadnjih dvajsetih letih poslabšal. Problem ni zgolj v veri, ampak bolj v ideologiji. „V prejšnjem komunističnem sistemu je na nek način veljalo, če nisi bil v partiji ali blizu komunizma, si bil avtomatično katoličan in kristjan,“ je opozoril. Poudaril je, da je bila Cerkev v času komunizma skrčena zgolj na strogo zakramentalno in oznanjevalno dejavnost, karitativna dejavnost sploh ni bila dovoljena, kar pomeni, da Cerkev ni bil problematična. „Po družbenih spremembah pa je seveda vstopila v področje karitativne dejavnosti, ne mislim samo strogo na Karitas, ampak na vzgojno-izobraževalno, socialno, gospodarsko in politično področje. Ko se je odprl prostor svobode, je Cerkev tudi uradno stopila na omenjena področja. To je bilo za slovensko miselnost nekaj neznanega, nekaj, česar Cerkev po mnenju nekaterih sploh ne bi smela početi.“

Dr. Štuhec je opozoril, da imajo kristjani še danes velike težave s tem, kako umestiti finančno, gospodarsko in politično delovanje Cerkve. „Manj težav je s karitativno, socialno dejavnostjo, več pa z delovanjem Cerkve na področju vzgoje, izobraževanja in kulture.“ Prepričan je, da so tovrstna ugibanja po osamosvojitvi Slovenije znotraj Cerkve povzročile neke vrste selekcijo. V prvi vrsti se ta po njegovih besedah kaže tistih, ki Cerkev jemljejo zelo površinsko, in tistih, ki sicer verujejo v Boga, Cerkev pa jih ne zanima. „Ljudje imajo težavo sprejeti Cerkev v njeni grešni dimenziji.“ Pa vendar dr. Ivan Štuhec opozarja, da je Cerkev sestavljena iz ljudi, ki so vedno dobri in tudi slabi, „zato tudi v Cerkev spada grešnost, zlo in slabo, ne samo dobro.“ Ponovil je, kot so to storili že koncilski očetje, da Cerkev ni samo sveta, ampak je tudi grešna.

Vir: radio Ognjišče