Smo v času, ko otroci po vseh cerkvah pristopajo k prvemu svetemu obhajilu. Ob tem je znanka objavila zanimiv zapis. Morda bo nagovoril tudi kakšnega starša in sorodnika letošnjih slavljencev …
Pred nekaj meseci je naš drugošolec izjavil, da ne bo šel k prvemu obhajilu. Z možem se spogledava in pomisliva: Ah, spet neke otroške muhe enodnevnice in se na iztočnico kaj dosti ne odzivava. Ko je isti stavek ponovil nekaj dni kasneje pri večerni molitvi, sva ga vprašala: Zakaj pa ne? Njegov odgovor: Ker nisem vreden. Ob njegovih besedah sva skoraj padla s kavča. Sledil je pogovor o tem, da v resnici nihče od nas ni vreden. Da imamo zato spoved, da prihajamo k obhajilu s čistim srcem.
V petek, zadnji dan tridnevnice, je Benjamin rekel Mateju: Ati, jaz bi šel danes kar še enkrat k spovedi (spoved so imeli v sredo), da bom imel res čisto srce za Jezusa. Spet najin nejeveren pogled.
In včeraj zvečer, na dan prvega obhajila: Danes mi je bilo najlepše, ko sem prejel Kristusa v svoje srce. (Ne darila, ne kosilo v kitajski restavraciji, ne družba botrov in sorodnikov).
Z možem že dolgo opažava, kako zelo so otroci dojemljivi za presežno. In v tem so nam, ki smo “obremenjeni z razumom”, lahko velik zgled.
Letošnje prvo obhajilo sem ob sinovem globokem doživljanju tudi sama doživela čisto drugače. Besede: “Nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša”, ki jih rutinirano izgovarjamo pri vsaki maši, so ponovno postale pomenljive.
Če ne postanete kakor otroci…