Zopet me je »dregnila«

»Slučajno« sem bil deležen sv. maše na god svetnice, matere Terezije iz Kalkute. Blizu mi je ta žena. Opažam, da me spremlja že vrsto let. Po malem. Vsake toliko me »dregne«. Tako tudi tokrat. Večkrat jo uporabim pri katehezah za mlade ali starše. Tako realna se recimo zdi njena misel: »Družina, ki moli skupaj, ostane skupaj.«

Spominjam se muzikala »Svinčnik Zanj«. Pri njem je sodelovala cela vrsta nekdanjih sovoditeljev, s katerimi smo vrsto let skupaj vzgajali takratni slovenski rod. A začelo se je mnogo let prej. Kako, niti ne vem. Sam sem bil prisoten v Milanu. Povezala nas je »Misijonska skupina Pridi«.

Deset do dvajset mladih se je vsako leto jeseni odpravilo v eno večje evropsko mesto: Trst, Dunaj, Graz, Innsbruck, Salzburg, Zürich, München, … Čez dan smo prepevali in plesali na mestnih ulicah, ob večerih pri svetih mašah ali srečanjih raznih skupin, delili bombončke z Božjo besedo, nagovarjali ljudi in zbirali darove za misijone. Ob tem pa sami celostno zoreli. Zbrani denar je šel vedno v Albanijo, za sirotišnico deklet, ki so ostale brez staršev in bi na ulici bile podvržene prostituciji. Trikrat so jih mladi tudi obiskali in za njih ter otroke z ulice pripravili neke vrste oratorij. O tem gotovo otrokom kdaj pripoveduje naš veroučitelj.

Enkrat sem bil tudi sam v državi »tretjega sveta«. Z našimi mladimi. Po skupinah smo se sprehodili med njihovimi barakami. Sobica velika kot naša domača kopalnica, ob robu postelja, na drugi strani nekaj podobnega omari, na sredini plinski gorilnik. Gospa je ravno spirala tla sobe z vrtno cevjo. Skrbela je za nepokretnega sina. Brez besed smo doumeli. Ena od animatork je čez nekaj časa, na ulici, s solznimi očmi izjavila: »V žepu imam več denarja, kot ta gospa dobi v enem mesecu«.

V adventu smo z mladimi zbirali denar od sladkarij, katerim smo se odrekli. Denar smo poslali sestri v Albanijo. Dobimo odgovor z zahvalo, da smo zbrali točno toliko, kolikor je bilo potrebno za sanacijo čeljusti nekega revnega otroka. Bog je velik.

Mati Terezija, hvala, da si me zopet »dregnila« in v spomin priklicala drobce spominov, ki pričajo o delovanju Boga v tem zmedenem svetu.

Marko KOCUVAN