Danes, 15.maja 2022, mineva 100 let odkar se je rodil Aleksander Rauter, dolgoletni kaplan in duhovni pomočnik v Ožbaltu in na Kapli na Kozjaku.
Bil je sin Matije Rauterja, profesorja grščine in latinščine in mame Leonide, predmetne učiteljice. Njegovo zdravje je bilo v otroštvu izjemno rahlo, saj je zbolel za vnetjem možganske mrene, od drugega do petega leta tudi za motnjo smeha. Na veliko noč 1927 je ozdravel, ko ga je mama Leonida položila na oltar Marijine cerkve v Mariboru in rekla: ”Marija, tu ga imaš, ozdravi ga ali pa vzemi k sebi.” Po pripovedi mame je takrat čudežno ozdravel, zato ga je mama izročila Materi Mariji. Morda je tudi zaradi tega kasneje privat študiral teologijo in bil v mašnika posvečen leta 1968. Kot kaplan je služboval v Kamnici, Slivnici pri Mariboru in Ožbaltu ob Dravi. Letos mineva tudi 50 let (1972), odkar je postal duhovni pomočnik na Kapli in se tu tudi naselil v župnišču.
Bog ga je poklical k sebi 4.4.2006 v Mariboru. Pokopan je na Kapli, v duhovniškem grobu.
Spomin nanj je v meni vedno znova živ in se ga s hvaležnostjo spominjam. Ob prvi obletnici njegove smrti smo v Kulturnem društvu Kapla in župnije Kapla izdali posebno brošuro z naslovom PREPROSTOST, SKROMNOST, PONIŽNOST, v kateri so razni avtorji iz Dravske doline obeležili te velike lastnosti našega Saša, kot smo ga ljubkovalno klicali.
Rad in z ljubeznijo sem skrbel zanj, ko sva skupaj bivala v župnišču na Kapli kar nekaj let. Nastalo je veliko anekdot, ki bi jih bilo dobro obelodaniti, saj smo se njegovi preprosti nerodnosti tako radi nasmejali. Tudi sam se je tem domislicam in trenutnim situacijam, ki jih je ‘povzročal’ iskreno nasmejal. Bil je tako dobrosrčen, ustrežljiv in ‘neroden’, kot se je pošalil tudi sam.
Zelo sem ga spoštoval in ga nikakor nisem želel poslati v duhovniški dom v Maribor, čeprav so mi mnogi to predlagali. Ko je zbolel, žal nismo mogli drugače, kot da smo ga za nekaj časa dali v oskrbo v duhovniški dom v Mariboru, kjer pa je 4.4.2006 nenadoma končal svoje življenje.
Pogreb na Kapli je bil veličasten in poln iskrene hvaležnosti, da smo ga smeli imeti med seboj.
Gotovo bi si zaslužil vsaj skromno obeležje na župnišču Kapla, kjer se je počutil tako domač, sprejet in ljubljen. Tu so pravzaprav nastale tudi vse njegove pesmi, ki sva jih še za časa njegovega življenja izdala v zbirkah. Eno pesniško zbirko celo skupaj – vsak polovico zbirke.
V spomin nanj sem v tistih dneh slovesa od njega, zapisal tole pesem:
Spet zasajen en križ
v zemljo črno je, v gomilo,
Tu počiva sin, srce,
ki vse ljudi, preprosto – je ljubilo.
Skromen, tih, potrpežljiv,
vdano nosil je težave,
v vseh pogledih ustrežljiv,
spoštoval mladost in sive glave.
Govori nam še iz groba:
”Ponižno sprejmi vsak svoj dan.
Bogu všeč je le zvestoba,
na božjo desno boš poslan.”
Igor Glasenčnik – župnik moderator v Dravogradu
(20 let župnik na Kapli in v Ožbaltu – od 1.8.1989 – 31.1.2010)
