Sveti Frančišek, svetnik, ki nagovarja po 800 letih in si je celo papež nadel njegovo ime. “Z njim lahko vzposavim oseben odnos,” je komentirala udeleženka. Rodil se je bogatim staršem in imel jasno začrtano življenje – postati slaven in vitez. Prvo mu je uspelo, drugo pa se je končalo z enoletnim priporom. Bil je kralj asiških ulic – priljubljen in prvi na vseh zabavah. Dekleta in fantje so mu sledili. Zgodilo pa se je, da se ga je Bog dotaknil – in to ne samo enkrat. Tu pa vstopimo mi, asiški romarji …

Vroče je, 46 stopinj, posušena trava, izsušene njive sončnic in koruze, oljke se sušijo, živina umira, povsod primanjkuje vode, … mi pa veselo obiskujemo kraje, ki so sv. Frančiška oblikovali. Srečanje z gobavcem, ki so se Frančišku gnusili. Kljub temu stopi s konja in ga objame. “Nagovorilo me je, kako je Frančišek premagal sebe in sprejel gobavca.”

Jezus s križa nagovori Frančiška: “Popravi mojo cerkev!” Frančišek proda očetovo blago in začne popravljati porušene zidove – šele kasneje spozna, da je Bog mislil na celovito “popravilo” Cerkve. Oče Frančiška vklene v verige in zapre v klet. Reši ga šele njegova mati. “Pretresla me je Frančiškova odločnost, da bo sledil Jezusu, čeprav bi za vedno ostal vklenjen v verigah.” Kot zadnje dejanje Frančiškove odločitve posvetiti svoje življenje Bogu je, ko izroči svojemu očetu obleku in doda, da bo odslej sledil Očetu v nebesih. “Frančiškov zgled in zvestoba Bogu, “ne boj se” – resnično sem vljubila Assisi.”

Skoraj vsak dan našega romanja smo se zadrževali pri Procjunkoli in se na sam praznik odločili podariti popolni odpustek. Majhna, skromna in na videz nepomembna cerkvica, je nagovorila praktično vsakega izmed nas. Na večer samega praznika je bil trg pred baziliko poln ljudi, ogromno mladih. Začeli smo prepevati in plesati. Kmalu so se nam pridružili glasni Italijani in nas preglasili. Plesal je ves trg. Bili smo veseli, ker smo ravno mi s svojo pozitivnostjo spravili v gibanje celoten trg. “V Assisiju sem bila že večkrat, a še nikoli nisem toliko ‘žurala'”. Vsi smo se strinjali, da je bil utrip skupine enkraten, “bili smo kot pravi bratje in sestre”. Nobenih problemov, nič zavidanja ali izzivanja, edino vročina nas je tu in tam prisilila v počitek.

“Pretreslo me je, kako mladi, na pragu srednje šole, radi molijo in pokleknejo pred Njim,” je bila iskrena malo starejša udeleženka. In res je, da je bila molitev, ko je vsak od nas za nekaj trenutkov pokleknil pred izpostavljenim Najsvetejšim in se ga dotaknil, za večino udeležencev nepozabna.

Mesto Assisi je svetovno znano mesto, kot kraj miru. Frančišek je kot kristjan poromal do samega sultana, kar je takrat pomenilo gotovo smrt. Sicer ga ni spreobrnil, a sta si izrazila spoštovanje in vzpostavila dialog. To prizadevanje za mir se še danes nadaljuje v mestu Assisi, ko enkrat letno sprejme vsa verstva sveta. Ta mir Assisija smo prinesli domov: “Romanje se me je zelo dotaknilo in bom ta mir še dolgo podoživljala,” je sporočila udeleženka po prvi prespani noči doma.

In še majhen pripetaljaj, ki kaže, kako zelo je bil Gospod z nami. Vrnemo se čez mejo v Slovenijo in ustavimo na bencinski črpalki. Eden od kombijev ugasne 5 metrov pred črpališčem – avto samo potisnemo malo naprej. Kaj če bi goriva zmanjkalo kilometre prej? Gospod, hvala za ta majhen čudež na koncu naše nepozabne poti.