Na god Svetega Antona 17. januarja je bila že od nekdaj  Sv. maša pri Boštjanu (vir-pripoved dedka spomini še iz prejšnjega stoletja). Ljudje so zelo radi prihajali na ta dan počastiti Sv. Antona. V zahvalo in priprošnjo so na oltar prinašali običajno domače klobase, ki jih je potem shranil ključar in so jih uporabili za malice med letom, če je bilo kakšno delo pri cerkvi. Ljudje so prihajali k maši od daleč in blizu.

Sveti Anton je veljal za zaščitnika in priprošnjika pri Bogu za zdravje domačih živali. Ljudje so pa takrat bili še veliko bolj povezani z domačimi živalmi.Te so jim poleg kruha bile nujen vir preživetja(meso, mleko,jajca in volna). Kmetom pa nujna pomoč-vprežna živina, brez katere bi kmetovanje bilo skoraj nemogoče.

Na ta dan, so tako kot še danes  blagoslovili vodo na čast Sv. Antonu. To so potem v majhnih flaškah ponesli domov na svoje domačije. Doma je  dedek nadrobil majhne koščke kruha in nanj pokapljal par kapljic žegnane vode, ki smo jih potem razdelili vsem dom. živalim.

Blizu jim je bila ljubezen in skrb do živali, posebej pa še globoka vera in neomajno zaupanje v Božjo pomoč!  Res je že veliko strojev in modernejša tehnologija in drugačni načini kmetovanja  izpodrinila živali. Zaupanje v varstvo Antona Puščavnika in v Božjo pomoč pa nam naj le ostane!

Vančy