God Svete Barbare – daj češnjevo vejico v vodo za lepši cvetoči božič

Posebno mesto v cerkvenem koledarju ima Sv.Barbara. Navada med nami je, da na njen god v vodo vtaknemo češnjevo vejico in zacvetela bo na Božični večer (ali celo že prej). Kaj je zapisano o njenem življenju? Kaj piše v Legendah o Sveti Barbari iz leta 1884?

Po legendi je bila Barbara hčer bogatega pogana Dioskurja. Oče jo je imel zastraženo in zaprto v stolpu, da bi jo obvaroval od zunanjega sveta. Ko je na skrivaj postala kristjanka, je zavrnila možitveno ponudbo, ki ji jo je posredoval oče. Preden je ta odpotoval, je zapovedal, naj poleg njenega bivališča uredijo zasebno kopališče, namenjeno njej. V njegovi odsotnosti je nato Barbara ukazala, naj naredijo na stolpu namesto dveh oken tri okna, ki predstavljajo Sveto Trojico. Ko se je oče vrnil, se je izpovedala za kristjanko. Potegnil je meč, da bi jo ubil, vendar je na njeno molitev v zidu stolpa nastala luknja, ona pa je bila čudežno prenešena v gorsko sotesko, kjer sta dva pastirja pazila na svoji čredi. Dioskur je v iskalni gonji naletel na prvega pastirja, a ga je slednji uspel zavrniti, vendar drugi pastir je Barbaro izdal, za posledico pa okamenel. Barbaro so odvlekli pred Martinija, prefekta province, ki jo je strašno mučil, vendar je ostala zvesta svoji veri. Ponoči je celico obsijala svetloba in nastopili so novi čudeži. Vsako jutro so bile njene rane zaceljene. Baklje, s katerimi so jo hoteli zažgati, so ugasnile, čim so se ji z njimi približali. Nazadnje so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Oče je osebno izvršil smrtno obsodbo, a ga je za kazen na poti domov zadela strela, ki je použila njegovo telo. Barbarino truplo je pokopal kristjan Valentin, njen grob pa je postal kraj čudežev. Kakor poudraja legenda je umrla 4.decembra leta 306. Njej je posvečenih veliko farnih in podružničnih cerkva po svetu in tudi pri nas v Sloveniji. (povzeto po Wikipedii)
Pa še legenda od Sv.Barbare, ki jo je zapisal dr. Josip Pajek v Črticah duševnega žitka Štajerskih Slovencev leta 1884.
LEGENDA OD SVETE BARBARE
Zanimiva mi je tale legenda o sveti Barbari, zapisana davnega leta 1884 v knjigi:
Legenda od sv. Barbare.
Stoji stoji pole,
Lepo no šiiroko,
Na poli stoji drevca,
Lepo no zeleno.
Pod drevcem stoji miza,
Okrogla no kamena,
Per mizi stoji stolček,
Stolček lep no svilnat.
Na njem sedi diviea,
Prelepa sveta Barbara;
Na mizi ma pred seboj1,
To sveto resno telo.
Mimo pa je vlegla,
Steza lepa uglajena;
Po stezi pa perjaše,
Vojska mladih, radi.
Vsi so se perklonili,
Klobuciee povzdignoli:
Pohvalen budi Jezoš,
Preluba sveta Barbara,
Pojdi Ti za nami,
S tim svetim resnim telom,
S tim svetim rosnim telom,
Grešne duše nam obredi.
Naj odzajah pa perjaši,
Ti mladi vojvodinja;
On se ne perkloni,
Klobuka ne perzdigne.
Kaj pa Ti tu sediš,
Preluba sveta Barbara,
Na mizi si držiš
To sveto resno telo.
Čakaj, čakaj vojvodinja,
Lepi mladi vojvodinja!
Jaz pa nem k Tebi prišla,
Daš močno me želea.
Nikaj, nikaj, Barbara,
Preluba sveta Barbara!
Jaz pridem k velikoj vojski
Prez tebe lehko vmerjem.
On pride k velkoj vojski,
Vsega so obstrelili,
Vsega so obstrelili,
Pa še ga ne umorili.
On pa pride k velkoj vojski,
Vsega so obsekali,
Vsega so obsekali,
Smrti še mu ne zadeli.
Oh! luba sveta Barbara!
Hodi k meni zdaj Ti!
S tim svetim rešnim telom,
Nahrani mi dušo.

Sveta BArbara