Kaj je tako privlačnega in sporočilnega v trenutno najbolj gledani nadaljevanki Igra prestolov (Game of Thrones), posneti po knjižni predlogi fantazijskega romana Georgea R. R. Martina, ki je pritegnila že več kot milijon vseh gledalcev po svetu?
Nova sezona hit-serije s srednjeveško vsebino boja za prevlado – prevlado preko trupel – podira rekorde gledanosti po vsem svetu. Tudi pri nas. Gledajo jo vse generacije – »mlado in staro«. Ob premierni uprizoritvi 4. sezone v Ameriki so se zaradi navala spletne gledanosti dobesedno sesuvali strežniki HBO TV.
Slovenska novinarja v Delovi prilogi Vikend na kratko podajata nekaj »tehtnih razlogov«, zakaj serijo uvrščamo med »obvezno gledanje«. Poleg napete kombinacije akcije, dramatičnih preobrazb, zahrbtnih spletk in dekadentne razuzdanosti v ospredje izstopajo kompleksni igralski liki, ki jih je potrebno eliminirati. Posebej izstopajo tudi močne ženske, ki zavzemajo vodilne položaje. Ne smemo pozabiti na prečudovito okolje in lokacije snemanja – Maroko, Irska, Islandija in Dubrovnik. Poleg sovraštva, spletk, presenečenj in konkretnih krvavih preobratov, ki gledalce pretresejo in šokirajo, prepriča tudi fantastična upodobitev zmajev.
Če ponovno preberemo razloge navdušenja nad nadaljevanjem ekranizacije Iger prestolov, opazimo, da žal poleg čudovite narave in lokacije, kjer se zgodba odvija, ne najdemo enega pozitivnega razloga, zakaj bi nekomu, ki serije ne pozna, z navdušenjem priporočali ogled. No, mogoče bi bila za moško populacijo upodobitev zmajev čisto upravičeno nekaj, kar res navdušuje. Kaj je potemtakem tako privlačnega in navdušujočega? Če pogledamo od blizu, nam drži oči privezane na ekran zgolj krutost fantazijskega sveta, ki žal postaja naša realnost – ogledalo stresnega sveta, v katerem živimo, krutost medsebojnih odnosov, popolna odsotnost sočutja in nasilna seksualnost, ki pogosto vključuje prizore, ki bi jih lahko označili kot pornografske. V bistvu so pornografski, saj v seriji izmenjaje nastopa vsaj šest pornoigralk.
»Prikrita« pornografija
Divje prizore seksualnosti, pogosto nasilne in poniževalne, lahko zasledimo v vsakem delu serije. Avtorji slovenskih spletnih medijev »vložke dekadentne razuzdanosti« opisujejo na način, kot da je to povsem nekaj običajnega: »Krutost in sla brez meja«, »Temačna strast«, »… številni vroči prizori, kjer ne manjka razgaljenih teles in kočljivih poz«, »V igri prestolov vsaj šest pornoigralk« ….
Oprostite, kdaj in kako je pornografija našla svoje mesto v našem vsakdanu, predvsem pa v mainstream nanizanki? Kdaj in kako smo pristali na krute in poniževalne prizore seksualnosti? Ali nam je ostalo sploh še kaj, da zavzame prostor svetega? Načeloma naj bi bila ravno ljubezen, odnos med dvema in njuna podarjajoča se ljubezen nekaj najbolj svetega. Enostavno smo postali odporni (angl. resilient), navajeni seksualnih slik, ki so postale nekaj vsakdanjega. Postali smo imuni na goloto, katere potrebujemo vedno znova več in več. Odpornost na nasilje se zmanjšuje, prav tako izguba občutka za realnost (tako kot pri računalniških igricah). Izgublja se občutek za ranljivost in vrednost človeškega življenja.
Pavlov in njegov pes
Se spominjate »pasjega testa« znanega ruskega psihologa Ivana Pavlova? Zanimalo ga je, ali se bo morda pes začel sliniti tudi takrat, ko bo slišal samo zvonec, ne da bi mu pri tem pokazali tudi hrano, kot je bil prvotno treniran. Poskus je pokazal, da je pes dejansko zvok zvonca povezal s podobo hrane in reagiral na prvo (zvonec) tako, kot bi reagiral na drugo (hrana). Pričel se je sliniti, ne da bi videl hrano. Če je uspelo živali razviti oziroma ji vsiliti nov živčni vzorec, kako hitro se lahko vsilijo in vžgejo novi vzorci in povezave v naših možganih? Ker smo dnevno obkroženi z vsiljenimi seksualnimi vsebinami (med gledanjem filma ali branjem spletnih novic), kako vemo, da se naslednjič ob gledanju filma, ko bo že vse »zvonilo« okoli nas, ne bomo »pričeli sliniti«? Ker zvonec naznanja hrano, jo bomo poiskali. Ker jo pričakujemo.
Iskanje dražljajev v okolici
Človeški možgani srkajo dražljaje iz okolja, od rojstva dalje. Z njihovo pomočjo se naši možgani razvijajo, prav tako naša osebnost in vedenje. Kadar pa se istovrstna sporočila okolice ponavljajo, le-ta ustvarjajo nove nevronske povezave, na podlagi katerih bomo spremenili svoje vzorce in navade. Tudi znebili se jih bomo težko.
Če smo naše možgane razvadili, da so dnevno bombardirani s seksualnimi podobami in dražljaje na ekranu, se lahko zgodi, da nam bo kmalu postalo dolgčas ob gledanju filmov ali nanizank brez seksualne konotacije. Naši živčni končiči v možganih se ne bodo niti malo vzdražili, ustvarilo se bo podobno stanje kot pri abstinenčni krizi. Zaradi obstoječih povezav bomo hlepeli po tej živčni stimulaciji in zelo verjetno našli način, kako izvabiti hormone sreče, zadovoljitve in vzburjenosti.
Naše oči so strenirane, kam morajo gledati. Tako pogosto realni zunanji svet postane kot televizijski ali računalniški zaslon – iskali bomo iste slike, podobe in dražljaje. Včasih je preprost test dovolj – kam je usmerjen naš pogled na ulici, ali nasproti sebe vidimo človeka kot osebo ali pa »se sprehajamo« po njenem/njegovem telesu in vztrajno iščemo le intimne predele, ki bi bili vizualizirali slike našega spomina? Ali pa preko govora in različnih seksualnih opazk iščemo dražljaje? Pogosto gre za avtomatično vedenje, ki se ga niti ne zavedamo. Ne pozabimo, od kod izvira!
Od Beverly Hillsa do Igre prestolov
Včasih dobi človek občutek, da so določene nadaljevanke (kot npr. telenovele) povsem zasvojitvene, da jih ne moremo prenehati gledati in kar hlepimo po novih sezonah. Zakaj? Kateri del naše pa osebnosti nagovarjajo? Tam, kjer smo najbolj ranljivi – medosebni odnosi, spolnost in nasilje.
Kot najstniki smo preživljali prosti čas ob gledanju nanizank Beverly Hills in Melrose Place, generacijo naših staršev je nagovarjala serija Dinastija, Payton Place in vesterni Johna Wayna. Nova generacija se zabava ob Igri prestolov, ob kateri prej omenjene nanizanke izgubijo vsak čar, najstniške zaljubljenosti postanejo živi dolgčas in nesmisel, revolveraši divjega zahoda pa zdolgočasni dedki na konjih. In kaj bomo ponudili naslednji generaciji, ki prihaja?
Mag. Nataša Ropret je zakonska in družinska terapevtka, ki deluje na področju nekemičnih zasvojenosti v okviru terapevtskega zavoda Inštitut Addictiva.
Vir: iskreni.net
