Tokrat smo mlade postavili pred preizkušnjo, koliko zaupajo svojim voditeljem. Povabili smo jih na »izlet v neznano« in sproti odkrivali dele poti. Najprej smo se ustavili v Nazarjah, kjer so še odprta t.i. svetoletna vrata. Mlade smo povabili, da ponovno darujejo svetoletni odpustek, a so morali za to nesebično in darovanjsko dejanje izpolniti nekaj zahtev.

Najtežji korak je gotovo sveta spoved. Kljub temu, da spoved ni bila obvezna in so nekateri bili pri tem zakramentu pred dobrim tednom, so vsi prestopili prag spovednice. Mladi niso morali prehvaliti empatije in vzpodbud mladih patrov, Tomaža in Andreja. Za nekatere je bila tudi sveta maša, ki je sledila, nepozabno lepo. Vzpodbudili smo jih, da v življenju sami skrbijo za očiščenje svoje duše.

Pred cerkvijo nas je pričakalo čudovito jesensko sonce in neverjetno lepo obarvana narava. Nismo imeli veliko časa, saj nas je urnik vabil naprej. Z radovednostjo in rahlim zadržkom smo stopili v sprejemni prostor sester klaris. Klarise so najstrožji red, živijo v popolni klavzuri, zaprte od zunanjega sveta, v molitvi, premišljevanju in ob delu. Še drva si cepijo same. Sprejele so nas kar 4 sestre, od tega 2 mlajši, ki sta nam tudi zaupali svoji življenjski zgodbi. Ena je komaj končala gimnazijo, druga pa je pravkar diplomirala. Mladi so obnemeli od presenečenja in ganjenosti. Opazili smo tudi, da se sestre med seboj brez izjeme vikajo. Sledilo je povabilo sester, da se pridružimo molitvi angelovega čaščenja. Sester nismo videli, bile so za zaveso. Slišali pa smo lahko njihovo dobesedno angelsko petje – popolna ubranost in harmonija. Takšno petje zlahka pričakujemo v nebesih. Med mladimi je bila popolna tišina, še kašljati si ni upal nihče. Razživeli smo se šele, ko so nas sestre povabile nazaj v sprejemnico, kjer nas je že čakala bogato obložena miza. Napokali smo se do sitega in pustili polovico hrane, tako radodarne so bile sestre z nami. Verjetno so se odpovedale svojemu kosilu, da so lahko tako obilno postregle nam. Naj dodamo, da sestre ne jedo mesa in temu primerno je bilo tudi naše resnično okusno kosilo.

Na refleksiji so vsi mladi izrazili presenečenje in navdušenje nad doživetjem pri sestrah. Obljubile so jim svojo molitev, nekateri so tudi zaupali svoje namene, nekaterim pa so celo same ugotovile njihove molitvene namene. Z globokimi vtisi smo se odpravili dalje. V avtomobilih smo tudi zmolili zanje in povabili mlade, naj se tudi doma spomnijo na njih. Imeti takšno molitveno podporo je neverjetna milost in dar.

Pot nas je vodila dalje v Šempeter, kjer smo se spustili v rove jame Pekel. Kratek, a zanimiv ogled. Na poti domov smo se ustavili še na kratkem prigrizku in skoraj prehitro je minila tokratna pot mladih. Polni vtisov in polnih src so se odpravili domov. Sedaj pa ostaja molitev, molimo za te mlade, da bo to doživetje še dolgo odmevalo v njih in bodo lahko iz tega črpali svojo duhovno hrano. Molimo tudi za njihove domače, da bodo kos doživljanju njihovih otrok. Bogu in Mariji hvala za tako lep razplet dneva.

Marko Kocuvan