Tudi v naši dekaniji Dravograd –Mežiška dolina smo gostili misijonarja Petra Opeko, ki se je odzval na povabilo kaplana iz Raven Jureta Sojča in sobotno dopoldne 24.oktobra 2015 gostoval v Kulturnem domu na Ravnah. Polna dvorana je bila navdušena, on pa s svojo neposrednostjo še bolj. Globoko so odmevale njegove besede, da je njegov največji sovražnik revščina in da se s svojim delom predvsem trudi, da bi ljudem, h katerim je odšel pred 42 leti, dal samo sebe, svojo ljubezen in da bi njegovi oskrbovanci ne bili lačni. Da bi imeli dostojanstvo.

Nenehno je poudarjal, kakor pred tem v Ljubljani, da je potrebno pomagati takoj, da ni potrebno toliko besed, kaj šele birokracije, za dobra dejanja. Pri tem se je spomnil tudi na papeža Frančiška, za katerega pravi, da je priljubljen, med drugim tudi med nekatoličani, ravno zaradi svojih neposrednih dejanj. Spomnil je tudi na begunsko krizo in poudaril, da je tudi on sin beguncev, ki so po vojni zbežali v Argentino. Zaupanja nam primanjkuje, zato tudi ne zaupamo nobenemu in še najmanj beguncem, ki pa si želijo samo miru, svobode, ki je v svoji deželi nimajo. Odločilni ljudje, predvsem politiki bi naj bili samo v službi ljudstva. Ker temu ni tako, ostajajo mnogi lačni in na robu družbe. Le služenje bližnjemu in dobrota nas združuje.
Prireditev so popestrili tudi naši otroci, otroški pevski zbor iz Dravograda, Raven na Koroškem, skavti ter mnogi veroučenci (npr. mavrična veroučna skupina iz Dravograda, ki je redni verouk združila s srečanjem s priljubljenim misijonarjem). Tudi Peter je bil nad otroškim zborčkom navdušen, posebej nad njihovimi simboli, ki so jih ob prepevanju držali v rokah (srce,sonček, sveča), ki jih je hotel ponesti s seboj v njegovo malgaško vas.

Na koncu srečanja se je iskreno zahvalil za vse, kar te dni prejema v Sloveniji in tudi na Ravnah. To toplino odnosa, sprejemanja in finančne podpore, ki jo je iskreno vesel, saj mora vsaki dan nahraniti približno 7000 otrok z rednim obrokom riža.
Tudi oseben stik z ljudmi je vzpostavil, ko je potrpežljivo podpisoval svojo knjigo in kartice ter se fotografiral z mnogimi posamezniki. Tudi za naju dva si je vzel čas (Franček in Igor) in  nama bo fotografija z njim v trajen spomin.

žpk Igor