Izgubila je moža, hčeri dvojčici in številne prijatelje, a danes ceni številne življenjske izzive
Najstarejša Irka Nancy Stewart se je odločila, da zapiše nekaj spodbudnih besed za vse tiste, ki so se v času pandemije znašli v stiski. Hkrati so njeni nasveti primerni za katerokoli zahtevno obdobje, v katerem se morda znajdemo.
Njene nežne in prijazne besede nam pomagajo, da na življenje pogledamo s prave perspektive, ponuja pa tudi nekaj preprostih nasvetov, ki jih lahko vključimo v vsakdanje življenje, kot je topla skodelica čaja in molitev rožnega venca.
Njeno pismo je na Facebooku objavil župnik v Belfastu Paddy McCafferty.
Vsem, ki potrebujejo spodbudo, da še naprej vztrajajo
Moje ime je Nacy Stewart in rojena sem bila 16. oktobra leta 1913. Nedavno sem dopolnila 107 let. Predstavljajte si, da to starost dopolnite v času pandemije. To je tudi zame, ki sem preživela že marsikaj, vsekakor nekaj zelo nenavadnega. Leta 1989 sem v avtomobilski nesreči izgubila moža, nato pa še hčerki dvojčici. Margaret leta 2007 in Anne leta 2010. Skozi leta sem izgubila tudi vse svoje najboljše prijatelje, kar je seveda neizogibno, če živiš tako dolgo. Srečna sem, ker imam še vedno tri hčerke: Katheleen, Mary in Olive ter sina Finiana. Prav tako imam kar 84 vnukov, pravnukov in prapravnukov. V življenju sem doživela marsikaj in bila priča številnim težkim časom tudi za naš narod. Danes vam pišem zato, da vam pošljem svojo ljubezen in da molim za vas. Trenutno je ves svet na veliki preizkušnji. S tem pismom pa vam želim predati upanje, vero in prepričanje, da bo na koncu vse v redu. Smo v novi fazi bitke proti virusu, a bomo tudi to prestali. Tako kot smo in sem prestala vse od dneva, ko sem se rodila. Ne glede na to, kako hude stvari so se dogajale, sem jaz živ dokaz, da lahko preživimo in čez nekaj let bo to le oddaljen spomin. Imam močno vero, ki mi je pomagala, da sem ostala pozitivna skozi vse preizkušnje, ki so me doletele.
V karanteni v svoji hiši sem že vse od marca letos, skupaj z vnukinjo Louise. Čeprav je bilo težko, sva to prestali skupaj. Pili sva čaj, molili, pekli, se smejali, telefonirali. Z družinskimi člani smo se slišali oziroma videli tudi prek video klica. Če se počutite slabo in vam je težko, pokličite koga ali pa se sprehodite, če je to le mogoče. Sama pogosto prosim Boga, da mi pomaga, ko se počutim na tleh. To so težki časi za vse nas, toda prosim, poskrbite zase in nosite masko. Če boste ostali zdravi, bo ostal zdrav tudi vaš um. Prav tako pa ne smemo pozabiti na druge. Zdaj je trenutek, ko mora človeštvo stopiti skupaj in poskrbeti za drugega. Paziti moramo nase in na vse okoli nas. Dvignite glavo in se nasmejte, tudi če nosite masko. Smejale se bodo vaše oči in morda bo to za nekoga že velika vzpodbuda za naprej. Nismo tu, da bi živeli zase, ampak živimo drug za drugega.
Ne morem verjeti, da sem dosegla že tako visoko starost. Počutim se, kot bi jih imela 50. Ko bo Bog želel, me bo poklical, do takrat pa bom uživala življenje, ljubila svojo družino in molila. Dan za dnem. Oh, da ne pozabim, in dobro bom jedla. Dobra hrana in veliko čaja, to je moja skrivnost dolgega življenja. Pa tudi to, da ohranjamo pozitivnost, kolikor je le mogoče. Vedno se moramo veseliti in upati na najboljše. Hvala vsem, ki ste prebrali tole pismo. Upam, da sem vam vsaj malo pomagala, da se počutite v tem času manj osamljene. Upanje vedno obstaja. Potrebna je le majhna svečka, da preženemo temo. Bodimo drug drugemu ta luč. Tudi težki časi bodo minili, kot vse do zdaj, zato je pomembno le, da si stojimo ob strani.
Veliko blagoslova in ljubezni, babica Nancy
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
