Štirideseti dan po veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod. Kristusovo vstajenje in vnebohod sta eno dejanje oziroma eno dogajanje. K vstajenju v pravem pomenu besede spada tudi vnebohod, saj se je Kristusovo poveličanje izvršilo z vstajenjem. Takrat je šel nevidno v nebesa. Vidno izvršen vnebohod štirideseti dan po vstajenju je le poseben vidik in učinek vstajenja. Ko pravimo, da je Kristus šel v nebesa hočemo povedati, da ni več pod zakonom in postavo končnih in minljivi stvari, da ni podvržen silam narave in zgodovine, času in prostoru. Po svojem vnebohodu je v vseh časih in prostorih. Začel je povsem nov, nam sedaj nedostopen način bivanja! Ko v veroizpovedi molimo, da „sedi na desnici Očetovi“, priznavamo, da je deležen vse Božje moči in slave. Jezus iz Nazareta, ki je trpel stisko in revščino zemeljskega življenja, ki so ga ljudje izgnali iz svoje srede in ga je svet videl, kako trpi in umira na križu, je zdaj „odet“ v Božji sijaj, v Božjo slavo in postavljen za Gospoda vseh stvari. Kristus ni šel v nebesa zato, da bi mi samo gledali za njim, temveč zato, da bi bil bolj z nami in da bi nas uspešneje vodil k Bogu.
Odšel si, Gospod, in se vrnil k očetu.
Vendar si med nami in vodiš naše stopinje.
Odprl si nam vrata v večno življenje.
Prostor si nam pripravil ob sebi in svojem Očetu.
Za teboj hrepenimo v naš zadnji Dom.
Tvoj vnebohod je kažipot za vse nas.
Ob uri slovesa nas ti pospremi Domov.
vir: Stanko Janežič