Prispevek v tedniku Družina o župniji Dravograd

Grad je do leta 1278 ostal v rokah Trušenjskih – Dravograjskih, takrat pa je prišel v posest Pfannberških, ki so jih leta 1286 nasledili Vovbrški. Leta 1304 so gospoščino prevzeli koroški vojvode Goriško-Tirolski in jo izročili v zastavo Konradu Aufensteinu, nato pa so jo leta 1368 oddali Stubenberškim. Leta 1375 jo je dobil Hans Liechenstein, ki jo je leta 1387 kot šentpavelsko in vsaj od 1311 dalje tudi deželnoknežjo posest prodal Celjskim. Tem so po letu 1456 sledili Habsburžani, ki so grad upravljali s pomočjo oskrbnikov oz. od leta 1548 dalje zastavnikov (kralj Ferdinand I. je grad odstopil kot prvemu zastavniku Andreju pl. Gaisrucku), dokler ga niso leta 1616 prodali krški škofiji, že leta 1628 pa so ga spet odkupili šentpavelski benediktinci. V sklopu reform Jožefa II. je grad in gospoščino leta 1782 prevzel verski sklad, nato pa sta kot lastnika gradu in gospoščine med letoma 1823 in 1838 sledila še grof Alojz Khuenburg ter med letoma 1838 in 1846 David Dumreicher, ki pa je grad že prvo leto opustil in prestavil sedež gospoščine v trg. Tedaj je grad pričel hitro propadati in se spreminjati v razvalino.

Že v 13. stoletju je bilo na desnem bregu reke ustanovljeno samostojno gospostvo Bukovje, v 15. pa v bližini Dravograda gospostvi Črneče in Robindvor.

Dravograd, ki je nastal na stičišču Mislinjske, Mežiške in Dravske doline, je bil eden izmed najpomembnejših trgov Drav­ske doline in spada med najstarejše na Slovenskem. Že zelo zgodaj sta se v kraju razvili obrt in trgovina, na katero je med drugim vplivala plovnost reke Drave, ki je omenjena že v 13. stoletju. Na čolnih in splavih so vse do druge svetovne vojne prevažali les celo do Beograda in še dlje, lesne izdelke ter raznovrstno trgovsko blago, z razvojem fužinarstva in železarstva pa tudi rudo in železarske izdelke. Sredi 17. stoletja je bilo znotraj obzidja in v okolici že 70 hiš in približno 450 prebivalcev. V 18. in 19. stoletju so začeli delovati prvi industrijski obrati, po letu 1848 pa je kraj dobil lastno občino. Leta 1863 je bila dokončana železniška proga Maribor–Dravograd–Celovec, nato pa še odcepa proti Wolsbergu in Celju. Kraj se je spremenil v pomembno železniško in cestno križišče z velikim rečnim pristaniščem, mesto pa je postal 22. decembra 2005.

Po bojih za severno mejo je bil Dravograd dokončno priključen Kraljevini SHS. Tudi druga svetovna vojna mu kot obmejnemu naselju ni prizanesla. Tik pod njim je bila med letoma 1941, ko so jo začeli graditi Nemci za potrebe vojaške industrije, in 1944 zgrajena Hidro­elektrarna Dravograd. Aprila 1945 je bila med bombardiranjem poškodovana, dokončno so jo obnovili leta 1955.

Podoba trga z razvalinami starega gradu nad trgom še danes spominja na stare čase, vendar kraj izgublja nekdanjo živahnost in urejenost, saj se tudi v Dravogradu pojavlja problem zapuščenosti trških jeder. V trgu so značilne sklenjene arhitekturno zanimive hiše, v katerih so nekdaj tržani na vrhu bivali, v spodnjem delu pa so imeli trgovine, gostilne in obrtne delavnice.

Naravoslovno najzanimivejši del dravograjske pokrajine je Krajinski park Košenjak-Velka, proti kateremu vodijo poti na levi strani Drave iz Dravograda, od trškega naselja, Viča ali Vrat preko hribovja Ojstrice, Goriškega Vrha in Kozjega Vrha proti Košenjaku. Na nasprotnem bregu Drave pa se vzpenja Pohorje z gozdnim rezervatom Bukovje. Okras pokrajine so številne stoletne lipe, saj jih je kar 40 zavarovanih kot dendrološki spomenik. Geološka posebnost Dravograda je mineral dravit, ki je redkost v svetovnem merilu. Dravograjsko jezero nad hidro­elektrarno je ornitološki rezervat, saj med trstičjem gnezdi več kot 150 vrst ptic.Nekoč sedež proštije

Tu naseljeno plemstvo je želelo imeti redno versko oskrbo, zato so pri salzburškem nadškofu dosegli prenos župnijskega sedeža v Dravograd. Leta 1237 je salzburški nadškof Ebehart II. premestil župnijo iz Laboda v Dravograd. Od tega leta naprej je bil tu župnikov sedež z vsemi farnimi pravicami. S prenosom pa je nadškof župnijo povišal v proštijo s kapitljem. Sedež proštije je bil vse do srede 14. stoletja pri sv. Vidu. V času prve svetovne vojne se je dravograjska proštija, ki je veljala za zelo pomembno in slavno, spremenila v navadno trško župnijo, prošt pa v navadnega trškega župnika.

Cerkev sv. Vida v središču mesta je ena izmed najstarejših stavb v Dravogradu. Zgradili so jo med letoma 1167 in 1171. Prvič je omenjena leta 1177. Ob njej je bil leta 1218 ustanovljen kapitelj. Leta 1237 je postala sedež pražupnije, leta 1245 pa so jo povzdignili v proštijo. Danes je to ena najstarejših romanskih cerkva z vzhodnim zvonikom. Njena zunanjost takoj pritegne pogled. Stavba ima romansko zasnovo, pravokotno ladjo in zvonik, ki so ga v pozni renesansi dvignili. Pred cerkvijo je bil nekoč majhen prostor z javnim vodnjakom, kjer se je pričela pot na grad. V cerkvi je razstavljena freska s sliko sv. Florijana, ki gasi goreči Dravograd. Cerkev je bila dalj časa zapuščena, leta 1985 pa je krajevna skupnost Dravograd pod vodstvom Zavoda za ohranjanje naravne in kulturne dediščine pričela z rekonstrukcijo. Danes je cerkev namenjena predvsem kulturnim prireditvam in porokam.

Nekaj sto metrov naprej proti meji z Avstrijo stoji župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista. Zgradili so jo, ker je cerkev sv. Vida postala premajhna. Arhitektura te cerkve je sicer poznogotska, a je bila v 16. stoletju predelana. Leta 1386 so vanjo prenesli kapiteljski in župnijski sedež. Med turškimi vpadi je pogorela, zato so jo pozneje na novo pozidali.

Visoko na pobočju Košenjaka (ki se nad Dravogradom dviga več kot 1.100 metrov), na Ojstrici, stojita kar dve cerkvi blizu druga drugi. Ena je posvečena sv. Janezu Krstniku, druga Svetemu Duhu, ki je znamenita po lesenem stropu. Stoji na zelo strmem terenu in do nje se da priti le peš. Cerkev se prvič omenja leta 1619 kot Sv. Duh na Cimpergu. V njej je po površini največji poslikan leseni strop v Sloveniji. Kot govorita letnici na njem, so ga naredili v letih 1626 in 1627. Strop je bil pred 25 leti strokovno obnovljen, prav tako tudi cerkev.

Katoličanov je v župniji okoli 3.000, nedeljnikov okoli 200. Lani so imeli 21 krstov in 33 cerkvenih pogrebov, birmancev je bilo 18, poroke so bile štiri, verouk obiskuje 150 otrok. Odrasli cerkveni zbor šteje štirinajst članov, od novembra 2013 imajo otroški zborček, ki šteje osemnajst pevcev. Molitvena zveza za duhovne poklice šteje osemnajst članov, posebnost so molitveni botri, ki jih je 25 in vsak dan molijo za birmance. Vrsto let obstaja tudi skupina bralcev božje besede, ki šteje okrog 20 članov. Zelo dejavna je skupina Karitas, ki šteje 20 članov. V nekdanji mežnariji imajo dobre pogoje za delo. Imajo kar nekaj dobrih župnijskih skupin, zato smelo upajo, da bodo duhovno življenje s svojo zavzetostjo, sodelovanjem in vztrajnostjo ter blagoslovom od Boga izboljšali. Župnik Igor Glasenčnik svojo vlogo v župniji vidi v povezovanju skupin in iskanju novih pristopov k ljudem. »Zato svoje delo in moči usmerjam v delo s starši. Precej časa jim posvečam, pomagam jih oblikovati in brez dela s starši, mladimi družinami si ne predstavljam svoje duhovniške vloge v župniji. Morda nam le uspe mlajše družine še tesneje povezati z župnijskim življenjem. Nekateri pozitivni učinki so lepo vidni, a proces teče počasi. Od leta 2012 smo povezani tudi v Pastoralno zvezo Dravograd, kar je po svoje dobro, a zahteva še več dela, povezovanja in potrpežljivosti.«

Povezovanje in potrpežljivost

Zgodovina župnije Dravograd je zelo pestra in raznolika. Že od leta 1237 naprej je ustanovljena župnija odigrala pomembno mesto na stičišču treh dolin. Nekdaj pomembna župnija pa je v času po prenosu sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor, še bolj pa po prvi svetovni vojni, zelo veliko izgubila. Ne samo, da se je spremenila v navadno trško župnijo, tudi duhovno življenje se je do temeljev zamajalo. »S prihodom oficirjev, carinikov in policistov v kraj se je duhovni utrip župnije drastično spremenil,« pojasnjuje župnik in naddekan Igor Glasenčnik in dodaja, da je čas po drugi svetovni vojni »težave v pastorali le še bolj razmajal in vsi župniki od takrat dalje imamo pri rasti in življenju župnije velike težave. Statistično smo povsem na dnu. Duhovno življenje je pri mnogih ljudeh močno načeto. Ljudje na periferiji ob podružnicah so zelo dobri, a maloštevilni. Težko kljubujemo modernim trendom miselnosti.« Poudarja, da se globoko zavedajo, »da je delo v manjših skupinah naša prihodnost, zato smo tudi svoj pastoralni načrt smelo zastavili. Predvsem si želimo sodelovati in se povezovati med seboj. A naše občestvo je glede na veliko število prebivalstva majhno, pogosto nebogljeno, nemočno, a trdno v veri.«

Župljani Dravograda o …

– bratski skupnosti

Matic Jeseničnik je voditelj odbora za bogoslužje pri ŽPS, vodi ministrante in je izredni delivec obhajila. »Kot očetu treh šolskih otrok mi župnija pomeni predvsem širše občestvo, v katerem živi in raste naša družina. Je bratska skupnost, ki pomaga prenesti plamen vere, ki smo ga prejeli, naprej na naše otroke. Tako z ženo otroke lažje vzgajava v krščanskih vrednotah, saj so nama pri tem v veliko podporo skupine, ki jih otroci v župniji obiskujejo. Tako pri ministrantih in pri otroškem pevskem zboru spoznavajo lepoto maše, pri skavtih pa lepoto stvarstva. Vesel sem, ker je župnija Dravograd živo in povezano občestvo, v katerem se vsi člani družine čutimo sprejete.

– sodelovanju

Zofija Mager je tajnica ŽPS in voditeljica otroškega zbora. V ŽPS jo je predlagala skupina cerkvenih pevcev, v kateri že vrsto let prepeva. »Smo skupina, ki ob nedeljah gradi s svojim talentom in voljo del občestva župnije in ni nam vseeno zanjo. V zboru smo zelo povezani. Pevci želijo, da duh povezovanja ponesem tudi v ŽPS. Želim dobro uresničiti zaupano mi poslanstvo. Vsak član ŽPS je pomemben, saj povezuje župljane, skupine z vodstvom župnije (župnika in odbore v ŽPS). Osebno mi je delo za župnijo v velik izziv in izjemna odgovornost. Želim samo najboljše naši župniji in občestvu pri krepitvi vrednot. Želim deliti mnenja z drugimi. Želim povezovati tudi našo Pastoralno zvezo Dravograd, zato pozdravljam naše tajništvo PZD, kjer dobro sodelujemo, načrtujemo in načrte izvajamo. Odkar so me na prvi seji ŽPS izvolili za tajnico, sem še bolj prepričana, da On ve, kaj pričakuje od mene in vsega občestva v Dravogradu. V posebno veselje mi je tudi otroški pevski zbor, ki smo ga po nekajletnih prizadevanjih ustanovili in zdaj res z veseljem prepevamo in tudi s starši otrok se globlje povezujemo. Vedno znova se veselim skupnega dela z vsemi.«

– vlogi laikov

Marko Kocuvan je voditelj odbora za oznanjevanje pri ŽPS. Pravi, da Cerkev počasi spoznava, da je brez neposredne pomoči laikov razvoj in življenje v prihodnjih župnijah skoraj obsojeno na propad. »Tega dejstva se na eni strani premalo zavedamo laiki, ki si še ne upamo konstruktivno povedati svojega mnenja in idej. Na drugi strani pa duhovniki težko sprejemajo dejstvo, da sami več ne zmorejo in vedno bolj potrebujejo našo pomoč. Morda so tudi zaradi teh dejstev naše župnije zaostale v razvoju in napredku. Laiki smo po sklepih koncila poklicani, da organiziramo, vodimo in izpeljemo. Seveda v sodelovanju z duhovnikom, ki še vedno ostaja pravna in moralna avtoriteta župnijskih skupnosti. Duhovnik pa se tako lahko počasi posveča svojim temeljnim evangeljskim nalogam: podeljevanju zakramentov in neposrednemu oznanjevanju božje besede. Nov mandat v ŽPS sem sprejel v upanju, da si bomo skupaj upali sanjati o prihodnosti naše pastoralne zveze in si sami postavili pastoralni načrt, t. i. cilje, katerim bi želeli slediti. Potrebujejo nas ljudje, potrebuje nas pastoralna zveza, potrebujejo nas duhovniki in ne nazadnje, Jezus nas je izvolil, ker nas potrebuje.«

– delu z otroki

Katja Epšek kot univerzitetna diplomirana teologinja v župniji sodeluje na področju pastorale. Največ časa posveti katehezi otrok in mladih – že osmo leto poučuje verouk. »Želim, da bi otroci spoznali, da je Jezus naš najboljši prijatelj. Skupaj z župljani se trudimo, da bi otroke in mlade čim bolj vključili v življenje župnije in da verouk ni le tedensko srečanje v učilnici. Poleg ministrantske skupine in pevskega zbora za otroke in mlade pripravljamo duhovne vikende ter oratorij. Otroke spodbujamo, da sodelujejo pri molitveni uri enkrat na mesec in z molitvijo rožnega venca pred mašo. Vsako drugo nedeljo v mesecu pa poskušamo popestriti s sodelovanjem veroučencev tudi nedeljsko mašo.«

– častni funkciji

Stanko Vravnik je eden od dveh ključarjev v župnijski cerkvi, član gospodarskega sveta in bralec božje besede. »Imamo dokaj veliko cerkev in precej pripadajočih ob­jektov, ki stalno potrebujejo vzdrževanje. Gospodarimo tudi z nekaj gozda. Ključarja in naš župnik g. Igor zelo dobro sodelujemo. Za nami so uspešno izpeljani projekti, kot so ogrevanje vseh objektov na sekance, obnova kanalizacije, vodovoda, vlake v gozdu. Seveda pa je idej in želja še veliko. Ker je ključarstvo častna funkcija, mi je v čast, da bom to službo opravljal že tretji mandat. Službo sprejemam kot odgovornost do faranov in župnika, ki so mi to službo zaupali. V zadovoljstvo pa mi je tudi to, da lahko po svojih sposobnostih in močeh prispevam svoj delež pri rasti in razvoju župnije.«

– skupnem življenju

Zdenka Šajher je voditeljica odbora za dobrodelnost. »V ŽPS me je pred­lagala Karitas, kjer sem članica že enaindvajseto leto. Trudila se bom, kolikor bo v mojih močeh, da bomo složno sodelovali in uspešno uresničevali načrte, ki si jih bomo zadali. Vem, da delo ne bo lahko, zato se bom trudila za skupno življenje naše Cerkve. Veselim se tega dela.«