Bliža se Božič. Bliža se Tvoje rojstvo. Tako kot takrat, pred 2000 leti, tako tudi danes prihajaš. Potihoma, skrivnostno. V naše ‘štalce’, nepripravljene, razmetane. A prihajaš. Malo nežno dete, ki bo zasijalo v srcu vsakega, ki si bo upal prositi, ki si bo upal dovoliti, ki bo dovolj pogumen, da prepusti krmilo svoje ladje Njemu, ki ga pošilja. Da bi v naša srca prinesel mir, veselje in ljubezen.
Radi bi ti približali božično zgodbo. Njegovo rojstvo, odrešenje in ljubezen preko našega doživljanja adventa. Ker vsi plujemo svojo ladjo, ladjo, ki se še uči pluti. Uči ljubiti in iskati.
“Vendar pa za krmilo drži tvoja previdnost, Oče.” (Mdr 14, 3) Saj nam ti odpiraš pot čez morje in pot čez valove. Pot, polno tvoje milosti in bližine.
Če že mi ne moremo, bo On ‘zrihtal’!
“Vendar pa za krmilo drži tvoja previdnost, Oče”, stavek iz svetega pisma iz včerajšnje molitve. Govoriš mi, da si z mano, da ti vodiš mojo ladjo. Da ti usmerjaš moje korake in da ti naj v tem zaupam. Kot smo ti že zaupali…
S tem, ko si nam odprl pot čez morje, si nam dal vedeti, da rešuješ iz vsega. Sploh na Božič, ko v meni odstraniš staro in daš novo. Novo srce, ki lahko gori še z večjim plamenom. Rešuješ iz vsega in vedno. Ko se utrujeni vrnemo k tebi, pripravljeni prepustiti krmilo Tvoji roki. In praviš nam, da se lahko na tvojo ladjo vkrca vsak. Tudi tak, ki se na plovbo ne spozna. Ki ne pozna tvoje ljubezni in pravičnosti, ki se boji, ki omahuje, ki pada. Čisto vsak. Ker ti čakaš vsakogar. Z nežnostjo nas pripravljaš na Božič, ko znova prinašaš mir in upanje v naša nepripravljena srca. In čakaš, tiho, skrivnostno, na naš DA.
Zato se opogumimo, zaupajmo in dovolimo, da On prevzame krmilo našega življenja.
Upaj v Gospoda, bodi močan.
sovoditeljica Neža P.