Romanje mladih v Francijo – pričevanje

Letos so se naši mladi podali na romanje v Francijo. Ker so mnogi že velikokrat izkusili, kako lepo je odkrivati bogastvo katoliške vere skupaj s prijatelji, so se organizatorji odločili, da letos poromajo skupaj z mladimi iz dekanije Škofje Loke. Cilji romanja: Sotto il Monte, Cluny, Ars, Paray le Monial in Taize. Skupaj so napolnili avtobus. Duhovno vodstvo pa sta prevzela br. Jaroslav Knežević in g. Gregor Luštrek.

Ne vemo, koliko so ti kraji bralcu poznani, zato samo par besed o njih. Sotto il monte je rojstni kraj sv. Janeza XXIII., papeža, ki so ga klicali »dobri«. Cluny je bil najpomembnejši samostan na svetu na prehodu iz 1. v 2. tisočletje, v Arsu je živel sveti župnik Janez Vianey, v Paray le Monialu pa je Jezus pokazal sv. Marjeti Mariji Alacoque pomembnost češčenja njegovega Srca. Kaj pa Taize? V tej vasici pa se ob preprosti skupnosti bratov že desetletja srečujejo tisoči mladih z vsega sveta z enim samim namenom: da bi se skupaj veselili lepote življenja, poglabljali vero v Jezusa Kristusa in se usposabljali za pogumno pričevanje v tem našem ljubezni žejnem svetu.

Na zadnjo nedeljo v mesecu avgustu so se mladi romarji ponovno srečali, v Dravogradu, bi obujali spomine in drug drugega podprli na poti utrjevanja vere v Jezusa. Drugi namen srečanja pa je bilo pripraviti pričevanje – v prvi vrsti za starše naših mladih in ostalih faranov, ki so se pridružili. Romarji so bili veseli, da jih je pri tem podprlo toliko ljudi. Morda bi si želeli le še večje navzočnosti staršev romarjev. Slišati je bilo nekaj lepih in iskrenih izpovedi.

Morda nekaj poudarkov pričevanja:

  • kar 22 mladih je bilo tokrat prvič na romanju;
  • to ni bilo navadno romanje, ampak veliko VEČ;
  • še nikoli se nisem počutila tako blizu Boga, kot bi bila pri njem na počitnicah;
  • vsi je bilo izjemno (čudovita družba, bogat program … izjemno);
  • kljub temu, da sem že od majhnih nog vzgajan v zelo verni družini, sem spoznal, da sem šele na začetku in da se da odkriti še toliko več;
  • veliko je bilo konkretno povedano o darovih Svetega Duha, o tem se res premalo govori – hvala;
  • izkušnjo slavljenja, ko je bil Sveti Duh vse okoli nas, ne morem primerjati z nobeno drugo prej;
  • res se želim zahvaliti organizatorjem, ki so skrbeli za počutje romarjev, na njih si se lahko vedno obrnil;
  • vsi mladi iz Koroške so me zelo nagovorili, predvsem njihova iskrenost in odprtost.

Bogu hvala!

 

Romar

Ujet v brezdušno rutino vsakdana

brezbrižno privolil je v romarsko pot,

misleč, da že vsa mu duhovnost je znana,

da ve kaj je vera in kdo je Gospod.

 

Tako je, naivnež, brezskrbno domneval,

da prva povsod bo turistična plat,

da malo bo molil in malo prepeval,

potem pa ogledal si cerkev in grad.

 

A kmalu spoznal je, kako se je motil,

ko s tako je mislijo krenil na pot,

saj vedno bolj jasno nemir se je lotil

njegovih načrtov, mišljenja in zmot.

 

In v mraku srca je začutil toplino –

prek smeha, pogovorov, joka, skrbi,

prek spovedi, maše in petja z bližino

se Bog je dotaknil ga, Bog, ki živi.

 

Med vožnjo domov se zamislil pošteno

je romar, ki šel je na pot brez skrbi,

saj moral čez pol je Evrope, da eno

spoznal je: da je na začetku poti.

Pavel Mušič