Ne tako dolgo nazaj tega vprašanja sploh ne bi bilo potrebno zastavljati. A časi so se spremenili in danes je poroka postala pogumno dejanje posameznikov, ki zmorejo videti njen globlji pomen … Zakaj pa je poroka staršev pomembna za njune otroke?
Nekoč je bilo popolnoma normalno, da se otroci rodijo v sklenjeni zakonski zvezi. A naša družba se je spremenila, kar se močno pozna prav pri porokah in otrocih. Poročena starša nista več glavno merilo. Obenem pa znanstvene raziskave potrjujejo modrost in vrednost poroke. Študije namreč dokazujejo, da se otroci poročenih staršev bolje vključujejo v življenje kot otroci staršev, ki skupaj le živijo.
Otroci, ki so odraščali v zakonski skupnosti:
- so kazali boljše psihološko in čustveno stanje,
- so se pogosteje odločali za fakultete,
- so bili manj verjetno psihično ali spolno zlorabljeni,
- so se redkeje zasvojili z alkoholom in prepovedanimi substancami ter se redkeje neprimerno vedli,
- so imeli zmanjšano tveganje za ločitev po njihovi poroki,
- so redkeje zanosili kot najstniki/najstnice.
Otroci, ki živijo z mamo in očetom, dobijo posebno podporo vsakega od njiju. Materinska in očetovska podpora se razlikujeta in prav zato sta potrebni obe in to hkrati. To dokazujejo številne študije (Marriage and the Public Good: Ten Principles, 2006).
Podatki so pokazali tudi na to, da je otrok, ki živi samo z materjo, 14-krat bolj verjetno podvržen fizičnim zlorabam kot otrok, ki živi s poročenimi biološkimi starši. Prav tako so resnim fizičnim zlorabam 33-krat bolj podvrženi otroci mater, ki živijo z moškim, ki ni njihov oče.
Raziskave kažejo, da je med najstniki poročenih staršev tretjina spolno aktivnih. Med najstniki, ki živijo v neporočenih, ločenih ali kako drugače reorganiziranih družinah pa je takih več kot 50 % (The Positive Effects of Marriage: A Book of Charts, Patrick Fagan).
Otroci ločenih staršev pogosto močno čutijo napetosti zaradi starševskih razlik glede vrednot in načina življenja. Zelo hitro morajo po krivici odrasti in sprejemati odločitve, ki niso primerne njihovim letom. Izsledki kažejo na to, da so se celo otroci iz t. i. »dobrih ločitev« čustveno slabše odrezali kakor otroci, ki so odraščali v neizpolnjujočih, toda »nekonfliktnih« zakonih (Ten Findings from a National Study on the Moral and Spiritual Lives of Children of Divorce, Elizabeth Marquardt).
Ali to pomeni, da je bolje ostati v slabem zakonu kakor se ločiti?
Odvisno. Statistika namreč posplošuje. Veliko ljubečih staršev lahko pri svojih otrocih močno kompenzira travmatični učinek ločitve. Po drugi strani pa raziskave kažejo na to, da bi morali starši vendarle upočasniti ločitve in premisliti, ali je to resnično najboljša rešitev za otroka.
Starševsko nezadovoljstvo v zakonu negativno vpliva na dobrobit vsakega otroka. Vendar enako ali še bolj to velja za vsako ločitev. Zagotovo velja, da je ločitev iz izjemno konfliktnih, nasilnih in zlorabljajočih odnosov za otroka nujna in pravilna. V manj konfliktnih zakonih (kar velja za dve tretjini parov, ki se ločuje), pa proces ločitve za otroka pomeni veliko poslabšanje. Za te otroke je bolje, če njihovi starši naredijo vse, da težave rešijo, odnos izboljšajo ter ostanejo skupaj (Paul R. Amato and Alan Booth, A Generation at Risk, Cambridge, MA: Harvard University Press, 1997).
Vsi zakoni imajo svoje vzpone in padce. Raziskava, ki je vključevala velik vzorec parov, je pokazala, da je kar 86% tistih, ki so se v poznih 80. letih opredelili kot nesrečno poročeni, a vendarle ostali skupaj in delali na odnosu, čez 5 let svoj zakon opredelili kot »srečen« ali celo »zelo srečen« (Unpublished research by Linda J. Waite, cited in Linda J. Waite and Maggie Gallagher, The Case for Marriage, New York: Doubleday, 2000, p.148).
Vir: iskreni.net
