Lojze Cvikl se je rodil na nedeljo, 19. junija 1955 v Celju. Bil je prvi otrok v kmečko-delavski družini. Na stezo življenja ga je v vasi Vizore v župniji Nova Cerkev usmerila skrbna roka matere Terezije in očeta Jožefa ter ostalih domačih: tete Cilke, stare mame Terezije in starega očeta Mihaela. Imel je lepo in brezskrbno otroštvo, ki sta mu ga krajšala brat Lenko in sestra Vida. Rad je bil doma in je z veseljem pomagal pri domačih opravilih. Užival je v brezskrbnih trenutkih v naravi in imel nadvse rad živali. Leta so hitro tekla in treba je bilo stopiti na pot učenosti. Prva štiri leta osnovne šole je obiskoval v Novi Cerkvi, nadaljeval pa na Dobrni.

Duhovniški poklic je rasel in dozoreval v vsakdanjosti in preprostosti družinskega kmečkega življenja, ki je prinašalo veselje, srečo, a tudi preizkušnje in iskanja. Molitev je bila srčika družine, pomnoževala je radost in prinašala upanje. Že v otroških letih je Lojze vzljubil obisk svetih maš, v domači cerkvi je vedno znova našel notranji mir in tako počasi odkrival svoje življenjsko poslanstvo. Pri tem ga je vodil zgled domačih in zgled dušnih pastirjev, domačega kanonika Alojzija Žolnirja in duhovnega pomočnika, salezijanca Antona Hanželiča. Domačim je odločitev za duhovništvo razodel ob koncu osnovne šole. Župnik Žolnir je presodil, da je Božjemu klicu treba dati čas in priložnost, da se utrdi. Lojze je zato odšel v mariborsko semenišče in začel obiskovati II. gimnazijo v Mariboru, ki jo je zaključil z maturo leta 1974. V tem času je Božji klic v njem dozorel in odločil se je za vstop v jezuitski red. Po opravljenem noviciatu v Borovnici in odsluženem vojaškem roku se je leta 1977 vpisal na študij teologije v Ljubljani. Po dveh letih je leta 1979 odšel na redovno prakso v Turino, v letih 1980 – 1983 pa je na papeški univerzi Gregoriana v Rimu dokončal študij teologije. 28. marca 1983 je bil v Rimu posvečen v diakona.

Svoj dokončni »da« Bogu je izrekel ob duhovniškem posvečenju, ki je bilo na dan nove maše, 3. julija 1983, v Novi Cerkvi. V duhovnika ga je posvetil mariborski pomožni škof Jožef Smej. Pred posvetitvijo v duhovnika ga je škof objel in mu s tem pokazal, da ga razume, sprejema in podpira. Ko so si nadeli liturgična oblačila, ga je nagovoril: »Odpri srce, da bo Gospod lahko v izobilju izlil svoje darove.« To mu je veliko pomenilo. Pot od župnišča do cerkve se mu je zdela kot pot Abrahama in Izaka na goro Morija – v tišini in polni predanosti Bogu. Počutil se je močnega, ker je čutil, da na tej poti ni sam in ta občutek ga je spremljal skozi vso slovesnost in tudi še naprej na njegovi duhovniški poti. Njegovo novomašno geslo je bilo: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane.« (Jn 15,16) Odločni »da«, »hočem« Bogu in besede novomašnega gesla so ga pospremile na pot duhovništva, ga navdajale z vztrajnostjo in močjo ter začele rojevati sadove. V trenutkih suše in krize mu je dajala moč zavest, da je počelo duhovništva osebno povabilo Jezusa Kristusa. V oporo pa so mu bili ljudje, ki mu jih je na pot poslal Bog, in zavest, da z molitvijo za njim stoji celotna Cerkev.

Predanost Božji volji ga je popeljala na najrazličnejša službena mesta. Pri svojem pastoralnem delu se je še posebej posvečal mladim in zakoncem. Najprej je bil kaplan v župniji Ljubljana-Dravlje. Leta 1988 je odšel na podiplomski študij na fakulteto Lumen Vitae v Bruslju, kjer se je izpopolnjeval na področju pedagogike in katehetike. Leta 1990 je v francoščini uspešno zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Vzgoja odraslih v župniji. Jeseni istega leta je bil imenovan za župnika v župniji Ljubljana-Dravlje. Spomladi 1993 je odšel v Padovo in nato 15. avgusta v Dravljah izpovedal slovesne zaobljube. Iz Dravelj je odšel za prvega ravnatelja Jegličevega dijaškega doma v Zavod sv. Stanislava v Šentvid nad Ljubljano. Osem let je poučeval verouk na Škofijski klasični gimnaziji in bil eno leto tudi pomočnik gimnazijskega ravnatelja. Leta 1995 je bil imenovan za provinciala Slovenske province Družbe Jezusove in to službo opravljal do leta 2001. V času njegovega provincialata je bila jezuitom vrnjena cerkev Sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani. Januarja 1996 je postal predsednik Zveze višjih redovnih predstojnikov in predstojnic, ki se je leta 1999 preimenovala v Konferenco redovnih ustanov Slovenije. Do leta 2001 je bil član različnih komisij, dejavno je sodeloval pri pripravi Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (vseslovenske sinode) in pomagal pri organizaciji obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Bil je tudi med ustanovitelji revije Vzgoja. Leta 2001 je bil imenovan za rektorja Papeškega kolegija Russicum v Rimu in nato tam deloval devet let. Glavni cilj njegovega dela v skupnosti, kjer sobivajo pravoslavni in katoličani, je bilo ustvarjanje ekumenskega vzdušja in delo za edinost kristjanov. Marca 2009 je za tisk pripravil knjigo o slovenskem jezuitu Maksimilijanu Žitniku z naslovom Il Padre. Servire nel nascondimento – Maksimilijan Žitnik SJ. Leta 2010 je nameraval izkoristiti možnost sobotnega leta in se posvetiti osebnemu študiju, a je bil še isto leto imenovan za ekonoma v Nadškofiji Maribor. Ekonomske in gospodarske težave nadškofije je pomagal reševati vse do leta 2015. 14. marca 2015 ga je papež Frančišek imenoval za mariborskega nadškofa metropolita. Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede: »Iz teme bo zasvetila luč.«

Na prehojeni duhovniški poti ga ni bilo strah novih izzivov, vse je sprejel z dobro voljo in velikim zaupanjem v Božjo voljo in pomoč. V sebi nosi neomajno vero v dobro in lepo in to išče tudi v ljudeh, dogodkih in službenih izzivih. Po naravi je velik optimist in v vsaki, na prvi pogled še tako temni situaciji, išče luč, ki s pomočjo njegove vere zažari in prežene temo. Na to njegovo lastnost in iskreno željo se nanaša tudi njegovo škofovsko geslo. Naj mu Bog naklanja zdravje in ga blagoslavlja s svojimi milostmi, da bo lahko tudi v škofovskem poslanstvu udejanjal vero v Življenje in ljubezen do vsega stvarstva. Radi se ga spominjajmo v molitvah in ga tako podpirajmo pri njegovih prizadevanjih!

Zapisala:

nečakinja Monika