Na današnji praznik sv.Antona Puščabvnika se že kar nkaj let zbiramo k slovesnemu bogoslužju, ki ga je letos vodil pomači župnik Igor. Veseli smo bili njegovih spobudnih besed, da je namreč treba predvsem s ponižnostjo in zaupnostjo prihajati k daritvi in se upirati delovanju hodobnega duha, ki nas želi premotiti, da bi bolj poslušali svet , kakor Boga. Tudi Anton je imel podobne skušnjave, kot smo jim danes podvrženi mi kristjani. V puščavi ga je namreč hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas: »Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!«  »Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti in boš priljubljen pri bogovšečnih ljudeh! Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17s1).

Pred sveto mašo je župnik blagoslovil vodo v čast sv. Antonu, po mnaši pa seveda hrano (krače), ki so nam jih pripravili dobri ljudje (družina Pečnik in Preglav) in smo jih z veliko hvaležnostjo zaužili. Spomnili smo se tudi dveh zvestih faranov, ki sta po operaciji na okrevanju, g.Otona Preglava in go.Mijo Dolinšek. Bog, povrni vsem, kateri nam kaj dobrega store, z večnim življenjem.