Prvi letošnji duhovni vikend za osnovnošolce PZ Dravograd je za nami. 7. in 9. razred so vodili in spremljali animatorji pomočniki iz Dravograda in voditelji iz Kotelj. Kot je zapisala mama v kratki SMS zahvali, je bilo njeni hčerki “zelo fajn in da komaj čaka, da bo lahko drugo leto zopet šla in upa, da bo lahko tudi ona animatorka”.

Tokrat so se mladi voditelji z udeleženci dotikali predvsem Jezusovega življenja. Nastala je “veroizpoved”, kot jo je zapisala 14 letnica:

Jezus je bil spočet od Sv. Duha. Z osličkom so odšli v Betlehem, da bi se popisali. Ker niso našli prostora so odšli v reven hlevček, kjer se je Jezus rodil. Sv. trije kralji so sledili zvezdi repatici, ki jih je vodila do hlevčka. Tako je Jezus malce odrasel in odšel učiti v tempelj in tako naredil skrbi staršem. Na začetku svojega delovanja pri 30 letih je bil krščen v Jordanu. Tako je začel delovati, učiti in pomagati učencem, ki si jih je izbral na poti. Prvi čudež je naredil na poroki, kjer je vodo spremenil v vino. Prestal je tudi hudičevo preizkušnjo v puščavi. Deloval je 3 leta. Nekateri njegovi čudeži: ozdravil je gobavca, obudil mrtvega Lazarja, nahranil 5.000 mož s 5 hlebi kruha in nekaj ribami. Na zadnji večer pred izdajo je postavil sveto mašo. Nato ga je Juda izdal. Bil je tudi kronan s trnjem in bičan, med tem pa je tolažil jeruzalemske žene. Ponudili so mu žolča ampak je odklonil. Bil je križan na Kalvariji. Umrl je in vstal in zdaj je tukaj med nami …

In to je bila še ena od tem, ki so se jih dodaknili na vikendu. Kje je Jezus v naših vsakdanjih življenjih. Kje lahko najdemo dokaze o njegovem resničnem in pristnem obstoju. Jezus ni pravljica, ni izmišljen, je bil in je tukaj, sedaj in vekomaj.

“Ne grejo mi iz glave občutki, vse solze sreče … Ne gre mi iz glave vse, kar si mi včeraj pokazal. Hvala Ti, da si tu za mene, da me poslušaš, da me skušaš razumeti in da me imaš rad. Prosim, daj mi moči, da ostanem s Tabo, ob Tebi! Hvala, da si tu zame, kadar te potrebujem.”

Prejem svetega obhajila. Mladi ga spoštljivo sprejmejo in popadajo na kolena, sami od sebe. Privrejo solze. Solze sreče in hvaležnosti. Na drugi strani pa solze začudenja in zavedanja, da se je zgodil čudež.

Mladi še niso čisto pokvarjeni od tega norega sveta. Vsak duhovni vikend dokazuje, da hrepenijo po globljem, po globokem vodnjaku iz katerega lahko črpajo za življenje. Zavedajo se, da jih ta svet prepogosto zavede, a v njih je globoka želja slediti Njemu. Jim bomo pri tem pomagali? Jih bomo vzpodbujali? Ali se bojimo? Koga? Jezusa!?!