Prvi postni pohod v letu 2016 – po delu Slomškove romarske poti

V popoldnevu 2. postne nedelje 21.2.2016 se je kar nekaj dravograjskih faranov (16), na povabilo župnika Igorja, odpravilo na prvi postni pohod (delno v tišini) po koščku Slomškove romarske poti, od kapelice Matere sedem žalosti v Bukovju do cerkve sv. Križa v Trbonjah.
Namen kratkega popoldanskega romanja je bil poskrbeti za svoje fizično in duhovno zdravje, kot tudi poglobiti medsebojne odnose.

V Bukovju ob prvem postanku ob kapelici Matere sedem žalosti, nam je župnik skušal orisati nastanek kapelice, njen verjetni pomen za takratne prebivalce, kasnejšo njeno oskrunitev in upanje, da se bo kapelica uredila za nov plemeniti namen. Tako nagovorjeni smo se v našem odnosu do preteklosti, v duhu z molitvijo za Božje usmiljenje za njene lastnike in skrunitelje, podali na pot v tišini.

Asfaltirana cesta nas je skozi prijetno gozdno naravo, ob dihanju osvežujočega zraka, ob pogledu na tiho tekočo reko Dravo, razgledovanju po hribovskih kmetijah na drugi strani Drave, s tiho osebno molitvijo, kmalu pripeljala do obnovljene Remiceve kapelice, kjer smo postali. Tu nas je v luči svetega leta usmiljenja in v razmišljanju o vstopu skozi svetoletna vrata pričakal Jezus pred vrati mojega srca, ki trka, da mu odprem. V zavedanju, da nekaj iščemo, kar smo imeli, pa se je izgubilo, iščemo pot nazaj v izgubljeni raj in tu je na poti Jezus kot večni Popotnik, ki nas hoče povesti nazaj. Bojim se, da bo Gospod šel mimo, zato vrat svojega srca sploh ne bom zaprl, da bo lahko kadarkoli vstopil brez trkanja kot Gospodar v svojo lastnino. Tako naj bodo svetoletna vrata, vrata mojega srca.

Predani poti in prijetnemu pomenkovanju, smo kmalu prišli v cerkev sv. Križa v Trbonjah.Tu nas je pričakal On-na križu in molitev v sv. letu. Še eno duhovno razmišljanje s strani gospoda župnika o vrednotah, smislu in poslanstvu našega življenja, v luči svetega leta usmiljenja, se nas je globoko dotaknilo v naših dušah. Še posebej se nas je dotaknilo razmišljanje o Jezusovi zdravilni kopeli ljubezni, ki zdravi najbolj trdovratne rane bolnih duš. Zato se bomo v tem svetem letu usmiljenja znova potopili v to zdravilno kopel, da se bo omehčalo naše trdosrčno srce in, da bi na klic tistih bolnih, ki nimajo nikogar, mi poskrbeli, da bi se tudi oni lahko okopali v zdravilni vodi Božje ljubezni. Edino zdravilo za naše trdo srce je sprejetje križa v svojem vsakdanjem življenju.

V tem kratkem popoldanskem romanju smo veliko prejeli, saj je bil ves čas z nami On, ki je krepil našega duha, fizično sproščenost in delal lepe medsebojne odnose. V veselju smo odhajali.

I.K.

DSC00885 DSC00890 DSC00904 DSC00905DSC00906 DSC00909 DSC00910DSC00911

 

Comments are closed.