Sv.Peter – Koroška zgodba ob njegovem godu

Pred nami je praznik Sv.Petra. Za spremembo ob tem godu objavljamo eno luštno Koroško pripoved o Sv.Petru in Kristusu..

Kristus in sveti Peter sta veliko potovala po svetu. Kristus je Petru vedno rad ponagajal. Peter je bil zaradi tega hud, a Kristus je molčal in si mislil svoje. Nekoč sta prišla na Koroškem do gozda, ob katerem je pasla stara ženica kozo. Bog jo je vprašal: »Bi nam prodala kozo?« »Eh, samo tole živalco imam. Mleko mi daje, a če jo vama prodam, niti tega ne bo. Ce mi jo dobro plačata, bi jo pa vseeno prodala. Pet goldinarjev bi menda že bila vredna.« Sveti Peter je dregnil Kristusa s komolcem v hrbet: »Preveč je, preveč! Le kaj bova midva s kozo? Ali se spodobi, da bi jo vlačila po svetu?« Kristus pa ni godrnjal, dal je ženici deset srebrnikov in menil: »Ko se znova srečava in boš imela drobiž, mi pa vrneš, kar je preveč.« Nadaljevala sta pot in srečala staro babico, ki je na ves glas molila in prosila vbogajme. Kristus se ji je izognil v velikem loku. Sveti Peter je zagodrnjal: »Narobe svet. Ta ženica je sveta, uboga in moli, a Bog se ji ogne, onile ženski pa desetkrat preplača kozo!« Kmalu potem jima privriska naproti mladenič. Bil je vesel, kot morejo biti le mladi ljudje, ki menijo, da je ves svet njihov. Sveti Peter se je namrščil, a Kristus je hitel mladeniču naproti in mu že od daleč ponujal srečo. Zdaj sveti Peter ni mogel več strpeti in je Kristusa oštel. Ta pa je pojasnil: »Ona ženščina je vse življenje lenuharila in kradla Bogu čas. Še zdaj se ni spametovala. Mladenič pa izkazuje vsako jutro meni in mojemu Očetu čast, je delaven, vesel in prešeren, kar je prav meni in mojemu Očetu.« Prišla sta v vas. Kristus je ukazal svetemu Petru, naj gre k bogatinu in poprosi za piskrič pšenice. Sveti Peter si je mislil svoje. Dobro je pomnil desetkrat preplačano kozo, a je vendar šel prosit. Bogatin se je silno začudil: »Nikoli nisem dajal vbogajme, a ti me prosiš kar za piskrič. Pa naj bo! Dam ti žita, le vrečo prinesi!« Peter se je vrnil in vprašal Kristusa, kje bi dobil vrečo. Kristus mu je odvrnil: »Naj da še vrečo povrhu!« Sveti Peter se je vrnil in res dobil poleg pšenice še vrečo. Najrajši bi videl, da ne bi dobil ne vreče ne pšenice, kajti daleč, daleč je moral nositi oboje. Končno se ga je Kristus le usmilil in mu ukazal: »Zvrni, zvrni v jarek!« To pot sveti Peter ni godrnjal in narobe svet se mu je zdel prav. Kasneje, ko ga vreča ni več tiščala k tlom, pa je zagodrnjal: »Zakaj neki sem moral nositi vrečo pšenice tako daleč in jo potem brez koristi vreči v jarek?« Ko je preteklo leto, sta prišla popotnika spet v vas, kjer sta si bila priberačila vrečo s pšenico. Kristus je poslal svetega Petra k onemu bogatinu pogledat, kako mu gre. Ves preplašen je pribežal Peter iz hiše; bogatin je pravkar umiral in okrog njega se je truma Vragov trgala za njegovo dušo. Tedaj je Kristus ukazal svetemu Petru, naj gre k jarku po ono vrečo pšenice. Peter ga je ubogal in prinesel pšenico popolnoma nepokvarjeno. Vragi so se svetemu Petru posme-hovali, ko so ga videli tako otovorjenega. Kristus mu je ukazal žito izsuti, Vragi pa so morali prešteti vsa zrna in za vsako zrno črtati v bogatinovi življenjski knjigi po en greh. Prešteli so vsa zrna, a v knjigi je ostala polovica grehov še neprečrtanih. Tedaj je ukazal Kristus razparati še vrečo in Vragi so morali za vsako nitko umirajočemu spet črtati po en greh. Tako so prešteli vse grehe in ostale so še tri nitke. Zdaj so jo Vragi odkurili, da je zasmrdelo za njimi, sveti Peter pa se je razkoračil: »Torej vendar nisem zastonj nosil težkega tovora na svojih ramah!« Kristus pa je pristavil: »Sem pač spet enkrat narobe delal.« Tega pa sveti Peter ni hotel slišati, ker ga je bilo sram.

Comments are closed.