Sreča sem. Ta stavek mi na obraz nariše nasmeh. Obožujem, ko se smejim, saj takrat sem brezskrbna. Takrat se prepustim Njemu in Mu enostavno zaupam. Ne razmišljam. Takrat sem svobodna, moje misli me ne zatirajo. Takrat dobim krila in super ščit. Nihče mi ne more nič.
Gospod mi daje krila, vera je moj ščit. Nasmeh, ta brezskrbnost kaže Njegovo ljubezen do mene. Vsaj za trenutek me odreši, takrat najdem lužo v puščavi. Kako neskončno cenim te trenutke. Gospod hvala, da mi v puščavo pošiljaš majhne lužice. To so najlepši trenutki odrešenja, ko se zavem Tvoje prisotnosti, ko vem, da hodiš ob meni Ti, saj v pesku vidim odtise tvojih nog. Ponudiš mi možnost, da se odžejam, da moje trpljenje mine. Včasih so luže podobne majhnemu jezeru, da se lahko v njem celo umijem. Ponujaš mi možnost, da se očistim umazanije, se očistim vse navlake, vsega bremena, za katerega sem kriva sama. Ti prevzameš moje trpljenje nase. Ti nosiš težo mojih grehov, saj sama ne zmorem.
Gospodove pomoči pa ne sprejmem vedno z odprtimi rokami, kot bi morala. Največja napaka! Zgodi se, da luže sploh ne opazim ali pa jo zanalašč spregledam, mislim si, da sem dovolj močna. Pa nisem. Pot v puščavi zaradi tega postaja samo še bolj naporna. Sonce še bolj pripeka, zmanjkuje mi energije, počasi obupavam. Lahko pa se tudi zgodi, da jo opazim a začnem po njej skakati brezglavo. Nisem dovolj hvaležna za vse darove, ki mi jih Gospod daje. Zdijo se mi samoumevni, pa niso. Ali pa pozabim, da mi jih je podaril ON, moj Odrešenik. Kar hitro pa luže zmanjka, voda se razprši naokoli in izgine v pesek. Ko vode ni več, je ne morem dobiti nazaj, lahko pa se pokesam za svoje dejanja, prosim za odpuščanje in v upanju prosimo za novo, saj Gospod nas je prerodil za živo upanje.
Moja duša upa v Gospoda. Moja duša čaka na Gospoda, ki bo spet kmalu prišel, in me odrešil. Moja duša je žejna vode, žejne Njegovega odrešenja. Moja duša čaka v veselju, pričakovanju. Saj On sam pravi, moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela. Blizu je njegov čas, da pride. Veselje je pred nami, hvaležno zagotovilo, da Bog nadzoruje in dela vse za naše dobro. Veselje, ki predstavlja Jezusov prihod ni minljivo ali pogojeno z nečim drugim. Je trajno in nepremagljivo. To je veselje, ki sega onkraj meja tega sveta. On je moja luč, moja svetla zvezda, moj Princ miru, moj Čudoviti svetovalec, moj Odrešenik, ki ga v tem času tako nestrpno pričakujem.
Vsak dan pospravljam svoje razmetano srce, da bo na dan Njegovega prihoda imel varno in prijetno zatočišče, kje se bo lahko nastanil in tudi prebival, kjer mu bo prijetno in domače. Gospod je naše največje darilo, ki smo ga kadarkoli prejeli. Čas ob Jezusovem rojstvu je bil vse prej, kot miren. Gospod je poslal na Zemljo svojega edinorojenega sina, da bi nas odrešil. Zaradi nas je pustil svojo slavo, se ponižal in postal človek. Svet je takrat potreboval Odrešenika. Tako, ga tudi danes potrebujem jaz, vsak dan znova, v vsakem trenutku. Samo poklicati ga morem in mu reči: DA GOSPOD, VSTOPI V MOJE SRCE. Skupaj s tabo zmorem vse. S tabo moje upanje nikoli ne zamre.
Nekoč pa bomo na koncu te puščave v upanju ugledali neskončno morje. V katerem bomo lahko zaplavali skupaj z Njim. V katerem bomo popolnoma očiščeni in odrešeni. Ne morem si predstavljati, kakšna sreča me bo oblila takrat, če že v teh majhnih lužicah postanem tako neizmerno srečna. Komaj čakam, da bom v odsevu morja zagledala svoj nasmejan obraz in Njega, mojega Odrešenika.
Tvoje srce opogumi naj se, upaj v Boga.
Povezani v molitvi. ❤
animatorka Urška P.