Pri nas mnogi govorijo: Verujem v Boga, v cerkev pa ne hodim. Pogosto ta verujem v Boga pomeni: Vem, da Bog obstaja, po veri pa ne živim, ker misel da Bog obstaja, nima kaj spremeniti v mojem življenju.
Z veliko mero humorja fra Slavko primerja to s človekom, ki bi rekel: “Sem kadilec, a nikoli ne kadim.”
Svetopisemski pomen besede “verujem” v hebrejščini: ani maamin ne pomeni: Vem, da Bog obstaja. To pomeni: Pristopam. Oklepam se. Postajam eno telo, kakor se samolepilna nalepka prime okna na mojem avtomobilu. In spremlja me povsod, koder se vozim. Ni mogoče videti avta, ne da bi videli tudi nalepko.
Če rečem: Verujem v Jezusa, to pomeni, da se “prilepim” nanj, tam sem, kjer je on, tja grem, kamor gre on, nastavim se kamnom, kadar ga kamenjajo, prejmem poljub, ko ga poljubijo, skratka sem ENO z njim.
Če je moja vera trdna (če je lepilo dobro), me ne more nič ločiti od njega.
Če je moja vera mlahava (če je lepilo slabo), potem ob najmanjši preizkušnji oslabi, oddaljim se od njega in blodim sam.
Tu smo torej daleč od tiste krive razlage besede “vera”, ko bi to bila samo lepa misel, da Bog pač obstaja.
Tudi satan namreč ve, da Bog obstaja. To ve celo bolje od nas, o tem se mu ne poraja noben dvom. In vendar satan ne veruje v Boga, ni vernik.
Za dobro lepilo pa ni druge poti kot je molitev. Molite, da bi imeli trdno vero, nam naroča Marija.
(povzeto po knjigi Zmagoslavje srca)