Danes goduje sv. Valentin, škof in mučenec, ki ga je ljudstvo poimenovalo tudi za »prvega pomladina«, saj naj bi imel »ključe od korenin«.
Ime Valentin izhaja iz latinske besede valens, kar pomeni močan, krepak in zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Danes velja za zavetnika zaljubljenih, zaročencev, mladine, popotnikov in čebelarjev, epileptikov in pred očesnimi boleznimi.
Pravo »valentinovo« je nastalo kot liturgični praznik v spomin na obglavljanje krščanskega mučenca iz tretjega stoletja. Stari viri navajajo, da je bilo več svetih Valentinov, ki so umrli 14. februarja. Najstarejši trije so iz 3. stol., od teh sta bila dva usmrčena v času vladavine rimskega cesarja Klavdija Gotikusa v letih 269-270 po Kr., v času, ko je bilo preganjanje kristjanov zelo običajno.
Najstarejši Valentin naj bi umrl v Afriki, skupaj s 24 vojaki. O ostalih dveh se ve le malo več.
Po poznosrednjeveški legendi, je bil drugi Valentin rimski duhovnik. Rimski kristjani so ga imeli za svetnika, saj naj bi se z neverjetno ljubeznijo in pogumom zavzemal zanje med preganjanji, posredoval sporočila med krščanskimi zaljubljenci, ki jih je zaprl cesar in jim pomagal, jih poročal in podpiral v krščanskem zakonu. Pomagal jim je z nasveti in jim poklanjal cvetje s svojega vrta. Zaradi pritiskov sodelavcev in dvorjanov naj bi dal cesar Valentina proti svoji volji zapreti v hišni pripor, da bi tako zmanjšal njegovo povezavo z rimskimi kristjani in njegovo javno delovanje in tako preprečil javno izpovedovanje nove vere. Zato je bil aretiran in dan v pripor aristokratu Asteriju. Kot pravi zgodba, je Asterij naredil napako, ko mu je pustil govoriti o Kristusu, ki vodi pogane iz sence teme v luč resnice in odrešenja. Asterij je sklenil kupčijo z Valentinom: če bi ozdravil njegove slepo hčerko, bi se spreobrnil. Valentin je deklici položil roke na oči in zapel: “Gospod Jezus Kristus, razsvetli svojo služkinjo, ker si ti Bog, prava luč.” Deklica je spregledala in Asterij ter vsa njegova družina so se dali krstiti. To je močno vznemirilo plemiške kroge v Rimu. Ko je to izvedel cesar, je ukazal vse usmrtiti. Tik preden so mu odsekali glavo, je Bog storil po njem še zadnji čudež: v krščanstvo se je spreobrnila celotna družina ječarja, ki ga je pazil v temnici.
Po Valentinovi usmrtitvi je pobožna vdova pobegnila z njegovim truplom in ga dala pokopati na mestu njegovega mučeništva, ob stari glavni cesti, ki teče od Rima do današnjega Riminija. Kasneje so nad grobom zgradili kapelo.
Tretji Valentin pa je bil škof v Terniju v provinci Umbrija v Italiji. Po legendi je škof prišel v podobno situacijo kot drugi Valentin in nato ozdravil aristokratskega sina. Tudi preostala zgodba je precej podobna, zato je verjetno, da gre za isto osebo in samo dve različni legendi, od katerih je ena nastala v Terniju, druga pa v Rimu.
Cesar Julij I. je v 4. stol. nad Valentinovim grobom dal postaviti veliko baziliko.
Zgodovinska verodostojnost pri srednjeveških kristjanih ni veliko štela. Zanimale so jih le zgodbe o čudežih in mučeništvih ter relikvije svetnika. Zato je veliko različnih cerkva in samostanov po srednjeveški Evropi trdilo, da imajo v svojih zakladnicah delce lobanje svetega Valentina. Santa Maria in Cosmedin v Rimu še danes prikazuje celotno lobanjo. Svetnikove relikvije naj bi imeli v cerkvi sv. Antona v Madridu v Španiji, v cerkvi v Dublinu na Irskem, pri sv. Petru in Pavlu v Pragi, pa na Poljskem, na Malti, v Angliji in na grškem otoku Lezbosu.
Arheološke raziskave naj bi pred leti potrdile mesto pokopa in zgodovinski obstoj tega svetnika.
Nekateri proučevalci »valentinovega« menijo, da je sodobni »praznik« krščanski nadomestek poganskih luperkalij (ritualov moškega kulta), ki so prerasle v karneval. Konec 5. stol. naj bi papež Gelazij obsodil ta festival. Dokazov, da bi ga zamenjal z bolj umirjenim praznovanjem mučeništva sv. Valentina pa zgodovinski viri ne navajajo.
»Valentinovo« kot praznik zaljubljencev se je pojavilo šele v 15. stol. v Angliji. Na ta dan si danes zaljubljenci vseh generacij izmenjujejo voščilnice, cvetje, sladkarije in druga darila – vse v imenu sv. Valentina. A pravi sv. Valentin nima nič s tem, saj gre le za moderno komercialno izmišljijo.
Papež Benedikt XIV. je valentinovo razglasil za dan zakona, sv. Valentina pa za zavetnika krščanske zakonske ljubezni!
Vir: povzeto po: Sveci Katoličke Crkve – Saints of Catholic Church, theconversation.com, vecernji.hr in druzina.si.
slika: Sv. VAlentin, podružnična cerkev Sv. Boštjana Dravograd
