Na tretjo postno nedeljo 28. februarja so dravograjski birmanski pripravniki, skupaj s svojimi starši pred nedeljsko sv.mašo, prebirali Jezusov križev pot in ga v Duhu skupaj prehodili s farnim občestvom. Postaje križevega pota so vse navzoče nagovarjale k dejavnemu krščanskemu življenju v duhu leta Božjega usmiljenja, za spreobrnitev od zla k dobremu in k aktivni graditvi dobrih medsebojnih odnosov, v katerih bi imeli vsi življenje v izobilju, kakor nam želi Jezus naš Odrešenik. Tako sta še posebej nagovarjali 6. in 10. postaja križevega pota, ko imamo vpričo trpljenja najrazličnejših oblik, ki jih srečamo v vsakdanu, pogosto občutek nemoči in ne vemo kako bi pomagali, takrat nam je za vzor Veronika, ki je z majhno pozornostjo olajšala trenutek trpljenja Gospodu, tako lahko tudi mi z odprtimi očmi in s srcem drugim s tem kar imamo olajšamo trenutek trpljenja. Ko v šoli ponižujejo sošolca, bodi pogumen, stopi na njegovo stran, ko se širi laž o kom, zastavi zanj besedo v bran.
V uvodu sv. maše je g. župnik povabil vse, da z darovanjem sv. maše, stopimo skozi vrata Božjega usmiljenja in pustimo zunaj vso svoje zunanje življenje in odpremo pred Bogom svoje notranje življenje in pustimo, da vanj vstopi usmiljeni Jezus.
Skozi darovanje sv. maše smo bili popeljani in nagovorjeni k globljemu razmišljanju o letu usmiljenja v luči Božjega usmiljenja, ki je več kakor samo opraviti sv. spoved in tako očistiti svojo dušo. To je povabilo k dejavnemu življenju kristjana z opravljanjem telesnih in duhovnih del usmiljenja. Krščanska indentiteta je stopiti iz sebe in iti v svet k človeku: bolnemu, zapuščenemu, lačnemu, nagemu…opravljati telesna dela usmiljenja ( lačne nasititi, žejne napojiti, nage obleči, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati) in tako je delala prva Cerkev in kot največji vzor danes nam je sam papež, ki prihaja na obrobje družbe k tistim najbolj potrebnim in jim vliva vero, upanje in ljubezen.
Naše poslanstvo kristjana je tudi opravljati duhovna dela usmiljenja. Opravljati ta dela, pomeni za kristjana, truditi in delati za spravo med seboj v družini, župniji, družbi kjer živimo, biti usmiljen in odpuščajoč v luči Božje Jezusove darovanjske ljubezni na križu pričevati za vero, prinašati upanje v brezup in ljubezen v mrzel, odtujeni svet. Posebej pa je pomebna molitev oz. sedmo duhopvno delo usmiljenja za žive in mrtve moliti ;
In prav k temu poslanstvu se je to nedeljo odzvalo 16 molilcev iz župnijskega občestva, ki so bili s strani župnije povabljeni, da postanejo molitveni botri 14 birmanskim pripravnikom. V zavedanju, da birmanski pripravniki potrebujejo za svojo duhovno rast molitveno podporo nas molitvenih botrov, smo se odzvali temu povabilu. Iskreno želimo, da naši birmanski pripravniki res vzljubili Boga, vzpostavili z njim svoj oseben odnos in postali pravi kristjani. Zato bomo s srcem, goreče vsak dan molili za njih (vsak za svojega, njemu zaupanega božjega otroka). Tako povezani v Bogu, bi radi spletli med nami novo globoko in čudovito vez ljubezni, ki bo dala moč birmancev za novo življenje kristjana, po sprejetju zakramenta sv. birme in gradila odnose župnijskega občestva.
Z obkrožitvijo daritvenega oltarja smo molitveni botri in birmanski pripravniki našo skupno pot, v molitvi očenaša, predali v roke Boga očeta. Birmanski pripravniki so se svojemu molitvenemu botru predstavili v izročenem pismu, molitveni botri pa so s pokrižanjem birmanskega pripravnika, potrdili, da ga bodo z molitvijo spremljali na njegovi duhovni poti.
I.K.
