Na dan, ko je naša domovina praznovala srebrni jubilej (25.6.2016), smo župljani Pastoralne zveze Dravograd odšli na romanje. Glavni namen romanja je bil obisk svetoletne cerkve v Petrovčah, stopiti skozi sveta vrata in prejeti popolni odpustek. Na pot nas je odšlo 59.
Svojo pot smo začeli še v prijetnem jutranjem hladu, ko smo se prepustili vožnji naše spretne, pogumne in dobrovoljne voznice Marjane, mi pa smo se lahko posvetili molitvi rožnega venca. Najprej smo se ustavili v župniji Svetega Martina v Teharjah, kjer nas je sprejel gospod župnik Miha Herman in nam predstavil povojne teharske dogodke. Tu je bilo eno najstrahotnejših povojnih taborišč v Sloveniji. Za veliko večino v njem zaprtih, po večini domobrancev, se je pot iz njega končala na moriščih. Ob njegovem nazornem pripovedovanju smo lahko začutili neizmerno človeško krutost in slo po maščevanju. Danes je to kraj spomina in opomina, da se takšni dogodki ne bi nikoli več ponovili. Na spominskem obeležju smo se poklonili vsem neimenovanim žrtvam z molitveno uro za spravo.
Pot smo nadaljevali proti Petrovčam, kjer so nas sprejele sestre dominikanke in pater Ivan Arzenšek, župnik in rektor bazilike. Z lepim nagovorom nas je popeljal v tišini skozi svetoletna vrata. Da bi lahko prejeli popolni odpustek smo opravili sveto spoved, aktivno sodelovali pri sveti maši in poglobljeno molili. V prijetnem hladu cerkve in pod varstvom petrovške Marije nam je ob zaključku maše, ključar Srečko Klepej, s posebnim žarom predstavil njihovo župnijo, zgodovino cerkve in kraj. Po ogledu kapelice v dominikanskem domu in skupinskem slikanju smo se odpravili na romarsko kosilo v Dom Svetega Jožeta nad Celjem. Pregreto ozračje so začele hladiti nevihte, ki so nam prekrižale načrtovani ogled celjskega gradu, zato smo se raje odpravili proti domu in se ustavili še v novi cerkvi v Šoštanju, kjer smo opravili večernice. Pete litanije so v lepem ambientu nove cerkve še posebej lepo zvenele. Kaplan Marko Rakun nas je ob zaključku lepo nagovoril in predstavil potek gradnje cerkve Svetega Mihaela. Tudi ozračje se je umirilo, pot domov pa smo sklenili z lepimi Marijinimi pesmimi.
Zahvalili smo se Bogu, gospodu župniku Igorju in drug drugemu za čudovit dan, ki smo ga preživeli skupaj. Z obljubo, da takšen dan še kdaj ponovimo smo se razšli duhovno prenovljeni in versko poglobljeni.
Zapisala Jelka Onuk
