Letošnji praznik svečnice je sovpadel z rednim srečanjem molitvene skupine. Ta je povabila mlade, naj se jim pridružijo pri molitvi. In mladi so se odzvali …

Molitev je potekala pred izpostavljenim Najsvetejšim, ki smo ga navzoči počastili z daljšim poklekom v tišini. Namen molitve je bil prošnja in zahvala za starše naših mladih.  Zmolili smo dve desetki in pred vsako “zdrava Marijo” so mladi povedali svojo prošnjo oz. zahvalo. Navzoči smo lahko samo občudovali iskrene molitve naših mladih. Pred Jezusa so polagali svoja hrepenenja po razumevanju med člani v družini; prosili so za brate in sestre, ki so zašli na kriva pota; za zdravje; za iskreno ljubezen; za globljo vero. V zahvalah je bilo slišati hvaležnost za razdajanje njihovih mam in očetov; za vse materialne dobrine, ki jih starši omogočajo; za dar vere, ki so ga položili v njihove zibke.

Za konec pa smo navzoči Jezusu izročili prošnjo za naše duhovnike, ki si razdajajo za nas: za njihovo svetost in vodstvo svetega Duha ter za strpnost in razumevanje z naše strani. Bilo je preprosto in lepo.

Sledilo je bogoslužje in sveta maša ob prazniku. V preddverju so bile blagoslovljene sveče, ki smo jih verniki v procesiji ponesli v cerkev. Spomnili smo se, da prižigamo sveče v čast Jezusu, ki je “Luč v razsvetljenje Tvojega ljudstva” (Lk 2, 32). Med homilijo smo bili opomnjeni, da smo kristjani lahko kot sveča, ki ga Sonce omehča in lahko svetimo drugim, lahko pa smo blato, ki ga greh osuši in postanemo nerodovitni.

Letošnja svečnica je bila gotovo nekaj posebnega. Sodelovanje med mladostjo in modrostjo je tudi tokrat rodilo sadove in ogrelo marsikatero srce. Na domove smo lahko odšli hvaležni in napolnjeni z upanjem, da je Gospod resnično z nami.